33- letna Sabina Arklinič iz Markovcev na Ptujskem polju potrebujejo našo pomoč. Obiskali so jih novinarji slovenskih novic.
Hiša prav gotovo velja za eno izmed najbolj žalostnih v tisti regiji.
V topli hiši na hribu le nekaj deset metrov od podravske avtoceste v Podlehniku ob babici Mariji Hvalec in njenem invalidnem sinu, 42-letnem Zlatku, pri katerem je bila pokojna Sabina zaposlena kot družinska pomočnica, so novinarje slovenskih novic pričakali še štirje otroci.
Različno dojemajo, kaj jih je doletelo med petkom, 22. marca, ko so nazadnje videli ljubljeno mamico, in tednom dni pozneje, 5. aprila, ko so jo našli umorjeno, poročajo slovenske novice.
Strašljiv dan je bil zanje tudi ponedeljek, 15. aprila, ko so se od nje za vedno poslovili na pokopališču v Vidmu pri Ptuju, kjer že šest let počiva tudi njen oče.
Malo starejši, 13-letna Sara, 11-letna Žanet in osemletni Gašper, so že dojeli, da bodo morali živeti naprej, najmlajši, še ne dveletni Jakob, pa se nenehno sprašuje, kje je njegova mamica. Da se neverjetno pogumno prebijajo skozi okrutni vsakdanjik, gre vsekakor zahvala babici in pa teti Mojci, ki jim z družino prav tako stoji ob strani.
Pomagajmo jim!
Drage bralke in bralci, vse, ki želite pomagati štirim otrokom, ki so ostali brez mame in očeta, vas prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. SI56 02922-0019831742, s pripisom za »štiri sirote«, sklicna številka 7268. Pomagate lahko tudi s SMS-donacijami. Pošljite SMS na 1919: z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 boste prispevali 5 evrov, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER10 pa 10 evrov.
Žalostna, a prijazna gostiteljica in sogovornica Marija o zetu, s katerim bi njena Sabina 17. maja letos proslavila prvih deset let zakona, ni imela slabih besed.
»Lahko bi rekli, da je bil duša od človeka, vse je naredil in je odlično skrbel za vso družino.
Nihče ni slišal, da bi se s Sabino kdaj sporekla ali, bog ne daj, pretepala. Bili so idilična družina brez najmanjših zapletov.
Človek nikoli ne bi pomislil, da bi lahko storil kaj takšnega,« žalostno razlaga Marija in dodaja, da ni nikoli ničesar slišala o morilki, Tomaževi sodelavki in očitno ljubici, Aleksandri.
Seveda pa niso redki domačini, ki s prstom kažejo prav na Tomaža, češ, kakšna pošast je to, da je otrokom vzel mamo in jim lagal, da jih je zapustila in odšla neznano kam.
Kaj se je pravzaprav dogajalo v tistem času, ko naj bi mamica Sabina napisala poslovilno pismo, nam je razložila babica Marija, ki je usodnega dne, 22. marca, sprejela vnučke pod svojo streho.
»Poklicala me je Sabina in me prosila, ali bi jima popazila otroke. Dejala sem, da seveda, tako kot vsakič, ko so potrebovali varstvo.
Že okrog štirih popoldne sta mi jih pripeljala in ju sploh nisem spraševala, kam gresta, saj me to nikoli ni zanimalo.
Zvečer, okoli pol devetih, me je Sabina še enkrat poklicala in povedala, da prideta čez eno uro.
Ko jih ob pol desetih in tudi pozneje ni bilo, mi je vse skupaj postalo sumljivo.
Zato sem klicala Sabino, a je zvonilo v prazno, nato sem klicala še Tomaža, pa se tudi on ni oglasil.
Pozneje je sicer poklical na hčerin telefon in sem ga vprašala, kaj se dogaja.
Rekel mi je, da ne bosta prišla, saj da je Sabina preveč pila.
Ko sem mu dejala, da mali Jaka nima stekleničke, mi je odvrnil, da jo bo on pripeljal.
Vse skupaj je bilo še bolj sumljivo, ko je pripeljal stekleničko, in čeprav so otroci stali med vrati, sploh ni prišel v hišo, kar se še nikoli ni zgodilo.
Dal je stekleničko in mleko, zgodaj zjutraj pa je pripeljal še polnilnik za hčerin telefon in ga pustil na oknu,« je za slovenske novice žalostno razlagala mama Marija, je poskušala hčerko na telefon dobiti v soboto okoli pol desetih, a se tudi tokrat ni oglasila.
»Ko je Tomaž okoli treh popoldne prišel iz službe, me je poklical in vprašal, ali sem govorila s Sabino, saj da je ni doma.
Vprašala sem ga, ali sta se zvečer sporekla, a je dejal, da ne.
Dodal je, da sta se ob njegovem odhodu v službo dogovorila, da popoldne skupaj prideta po otroke.
Še ljubčka sva si dala, je dejal. Z Mojco sva ga prepričali, da je vse skupaj prijavil policiji, saj tega sam ni nameraval, pozneje pa se je vse odvijalo po že znanem scenariju.«
Potrebujejo tudi računalnike
Najstarejša hčerka Sara je učenka sedmega razreda in močno potrebuje računalnik. Tudi Žanet in Gašper, ki prav tako obiskujeta OŠ Markovci, bi že lahko imela svoj računalnik.
Odprimo srce
Vsaj do konca šolskega leta, bodo otroci ostali pri babici, nato pa bodo skupaj s CSD Spodnje Podravje naredili načrt, kako naprej.
Babica si seveda želi, da bi otroci ostali pri njej, a tudi če bi se preselili v Cirkovce k teti Mojci, ki ima 21- letnega sina, bi bilo lepo. Predvsem si želijo, da bi otroci ostali skupaj, v objemu najbližjih.
Ob tem je še veliko drugih nedorečenosti, saj je družina gradila veliko hišo in bo zdaj treba odplačati kredite, otroci pa odraščajo in potrebujejo marsikaj. Jaka, Gašper, Žanet in Sara žal nimajo več staršev; mamica se je za vedno poslovila, o očetovi usodi pa bodo odločali na sodišču. Štirje otroci iz Haloz potrebujejo širšo družbeno podporo, zato pozivamo vse ljudi dobre volje, da jim pomagajo do dostojnega življenja.
Človek nikoli ne bi pomislil, da bi lahko storil kaj takšnega.
Naj nas vodi misel, da največ prejmemo, ko damo, ko odpremo srce za nekoga, ki nas potrebuje. Tako bo ves svet lepši in svetlejši. Vsi, ki želite in zmorete, pomagajte ubogim otrokom in dobrim ljudem, ki zdaj skrbijo zanje. V ta namen so pri slovenskih novicah vnovič odprli Sklad Ivana Krambergerja, kamor lahko nakažete sredstva.
