Učiteljica prve triade kot sodnik, ne kot podpora: kam gre naš šolski sistem?

Predstavljajte si otroka, ki s ponosom odpre svoj zvezek. Njegovo srce je polno upanja, radovednosti in otroške vere, da bo pohvaljen, opažen in razumljen.

Namesto tega pa ga v njegovem lastnem zvezku pričaka hladna, z eno potezo uničujoča opazka:

"Ne zmoreš slediti."

Otrok je star 8 let. Še vedno se uči, kdo je, kaj zmore, kaj pomeni trud, pogum in napredek.

Posnetek zaslona

Na tej poti je vsak zapis, ki ga vidi – še posebej od učitelja – kot majhen kamen v temelju njegove samopodobe.

In ko učitelj, oseba, ki naj bi ga spodbujala, v ta temelj zapiše dvom in obup, začne otrok verjeti ravno to: "Učiteljica ima prav. Ne bom se več trudil."

Kaj sporoča tak zapis?

• Da otrok ni dovolj dober, ne glede na trud.

• Da je odpoved boljša izbira kot poskus.

• Da bo vsak naslednji korak kaznovan, če ni popoln.

To niso le besede. To so čustvene brazgotine, ki jih nosimo še dolgo v odraslost.

V društvu staršev in pedagogov redno opozarjamo na pomen spoštljive, spodbujajoče komunikacije, še posebej v prvi triadi, ko se otrok šele začenja zavedati lastne vrednosti.

Učiteljica – poslanstvo ali nadvlada?

Učiteljski poklic ni zgolj prenos znanja. Je klic k služenju, k vodenju z ljubeznijo in sočutjem. V trenutku, ko učitelj začne uporabljati svoj položaj kot orodje za poniževanje, kritiko brez smisla in odvzem upanja, preseže meje svojega poklica.

Učiteljica, ki otroku v zvezek zapiše "Ne zmoreš slediti", ga ne ocenjuje – temveč zavrača.

Namesto, da bi napisala:

"Vem, da se trudiš. Poskusiva skupaj še enkrat!"

"Poglejva, kako lahko izboljšamo to. Verjamem vate!"

… se je odločila za etiketiranje, ki otrokovo voljo in samozavest zatre že v kali.

Kakšen zgled dajemo?

Otrok ne bo več napisal z napako – ne zato, ker je razumel snov, temveč zato, ker se boji. Naučili smo ga, da napaka pomeni kaznovanje, ne priložnost za učenje.

In to je katastrofa za vsak naravni učni proces.

Kje so vrednote?

Učiteljice in učitelji – spomnimo se, da delamo z Božjimi otroki. Naše besede morajo biti:

• polne spodbude,

• utemeljene na resnici in ljubezni,

• usmerjene v rast, ne sramoto.

Naše šole naj postanejo prostor spoštovanja, ne strahu.

Poziv šolam, ravnateljem in staršem:

• Preglejte zvezke svojih otrok.

• Pogovarjajte se z učitelji o njihovem pristopu.

• Postavite meje tam, kjer se besede zlorabljajo.

• Spodbujajte učitelje k sočutni komunikaciji.

Otrok, ki ve, da nekdo verjame vanj, zraste v odraslega, ki verjame vase.

Učiteljica prve triade, če to berete – niste brez napake, ampak imate moč, da jo popravite. Še je čas, da napišete v zvezek:

"Včeraj sem te narobe razumela. Povejva si znova. Ti zmoreš."