˝Ne dovolijo mu na stranišče, zaboden s šestilom, tepen s stolom˝ – 10-letni deček iz Vlasotinca žrtev brutalnega trpinčenja, obupana mama prosi za zaščito

V srcu osnovne šole "8. oktobar" v Vlasotincu se je zgodil dogodek, ki ne sme ostati spregledan.

Desetletni deček V. S., priden, tih in nadarjen učenec, ki obožuje kemijo in fiziko, je bil znova žrtev ponavljajočega se nasilja svojih sošolcev. Tokrat je bilo huje kot kadarkoli prej.

 Kaj se je zgodilo?

V enem od šolskih kabinetov so mu trije dečki:

• vzamejo svinčnik,

• ga zasmehujejo za njegovim hrbtom,

• on pa jih mirno prosi, naj mu ga vrnejo – a zaman.

Ko mu uspe vzeti svojo svinčnik nazaj, eden izmed njih ga večkrat udari v zatilje. Deček zajoka, učiteljica ga le bežno opozori z "Ne dirajte ga", a brez dejanskih posledic za napadalce.

Po koncu pouka se mu je pred šolo zavrtelo, bruhal je, in zaradi stresa mu je začela teči kri iz nosu. Ljudje so ga našli na avtobusni postaji – samega in krvavega.

V. S. je končal v bolnišnici

Njegova mama Milena Ilić pravi, da fizične poškodbe niso bile hude, a psihične so globoke in boleče:

"Bil je pri nevrologu, ORL, psihiatru… Izgubil je samozavest. Ne želi več v šolo, ponoči joka, v spanju se prebuja brez sape. Povsem se je zaprl vase."

Dolga zgodovina nasilja

To ni bil prvi primer nasilja:

• V 2. razredu ga je sošolec zabodel v hrbet z ostrim predmetom (verjetno s šestilom),

• Deček je krvavel, prejel antibiotik,

• Zaradi nasilja je moral zamenjati razred, a tudi to ni pomagalo.

   

V novem razredu so se mu trije dečki ponovno spravili nanj:

• Udarili so ga s stolom po nosu,

• Zaprli so mu vrata in mu onemogočili iti na stranišče,

• Zasmehovali so ga, ker nosi očala, zaradi česar jih je začel izogibati.

Kje je odgovornost šole?

Milena trdi, da:

• šola ni ukrepala dovolj resno,

• vse se pometa pod preprogo,

• edina kazen je bila prepoved telefonov (!),

• obljubljene delavnice in prisotnost pedagoga so ostale le prazne obljube.

"Ko ima moj sin težave, sam išče pomoč pri pedagoginji, a ona mu samo reče: ‘Ti si pogumen, ti to zmoreš’… A včasih to ni dovolj."

"Tudi on ima pravico dihati in se smejati"

Milena s solzami v očeh dodaja:

"Povedala sem mu že v prvem razredu: ne udarjaj, ne zaničuj. Nikoli se ne brani – in zdaj je zaradi tega popolnoma nemočen. Tudi on ima potrebo, da živi, diha, da se smeje – tako kot oni."

Kaj lahko naredimo?

• Molimo za dečka V. S., da dobi moč, varnost in ljubezen, ki si jo zasluži.

• Zavzemimo se za ničelno toleranco do nasilja – v šolah, doma, povsod.

• Poudarimo prave vrednote: spoštovanje, sočutje, zaščita šibkejših.

• Ne dovolimo, da tišina rodi nove žrtve.

• Starši, učitelji, verniki – bodimo glas tistih, ki so pretiho trpeli predolgo.

Poziv šolskim oblastem

Od šole pričakujemo:

• jasne in takojšnje ukrepe proti storilcem nasilja,

• vključitev šolskega psihologa in svetovalne službe,

• zaščito dečka in podporo družini,

• delavnice o empatiji in nenasilju za celoten razred.