Smučarski svet se poslavlja od Nataša Bokal, ene najvidnejših slovenskih alpskih smučark, ki je s svojim znanjem, srčnostjo in predanostjo pustila globok pečat daleč onkraj meja domovine.

Po dolgem boju z zahrbtno boleznijo je v soboto, v 59. letu starosti, za vedno sklenila svojo življenjsko pot.

Njena zapuščina ni zapisana zgolj v statistiki, medaljah in rezultatih, temveč predvsem v ljudeh.

To je bilo še posebej razvidno ob novici o njeni smrti, ko so se ji s spoštovanjem in ganljivimi besedami poklonili številni – tudi na Hrvaškem, kjer je vrsto let delovala kot trenerka in mentorica mladim smučarjem.

Hrvaški smučarski timi so ob slovesu ponovno delili zapis izpred nekaj let, v katerem so o Nataši Bokal govorili izključno v presežnikih.

V zapisu so poudarili, da je bila ena tistih oseb, ki morda niso bile ves čas v središču pozornosti javnosti, a so s svojim delom odločilno vplivale na razvoj smučanja.

Po koncu tekmovalne kariere je Nataša najprej pomagala Smučarskemu klubu Rijeka, nato pa je od leta 2008 skoraj poldrugo desetletje delovala v Smučarskem klubu Končar.

Skozi njene trenerske roke so šle generacije mladih smučarjev, njen vpliv pa je segal daleč preko meja enega samega kluba.

Kot nekdanja vrhunska tekmovalka je s seboj prinesla bogato znanje in izkušnje.

V svetovnem pokalu FIS je trikrat stala na zmagovalnem odru – leta 1991 je v Kranjski Gori zmagala v slalomu in bila druga v veleslalomu, leta 1999 pa je še enkrat osvojila drugo mesto v slalomu.

Posebno mesto v njeni karieri ima tudi srebrna medalja s svetovnega prvenstva leta 1991 v Saalbachu.

Njeno športno pot so žal zaznamovale številne poškodbe in kar 14 operacij, a kljub temu je v svetovnem pokalu vztrajala neverjetnih 20 let, kar jo uvršča med rekorderke po dolžini kariere.

A pravijo, da se pravi značaj človeka pokaže po koncu tekmovalnih zmag. Nataša Bokal je to dokazala kot trenerka.

Na Hrvaškem ni vzgajala le smučarjev, temveč tudi ljudi. Starši mladih športnikov so jo opisovali kot izjemno osebnost, ob kateri so otroci rasli v zdravem športnem okolju, se učili discipline, spoštovanja in ljubezni do športa.

Pomagala je tudi številnim samostojnim ekipam in posameznikom zunaj reprezentančnega sistema, ki so se v tekmovalnem smučanju prebijali z lastnimi sredstvi.

Zanje ni bila le trenerka, temveč opora, svetovalka in pogosto tudi tiha motivacija, da vztrajajo.

»Morda ni Hrvaški prinesla olimpijskih ali svetovnih medalj,« so zapisali njeni sodelavci, »a je delala tam, kjer se vse začne – v bazi, z otroki. Prav to je temelj, brez katerega vrhunski šport ne more obstajati.«

Ob slovesu so se ji zahvalili za vse, kar je dala hrvaškemu smučanju, in poudarili, da bo njen vpliv živel naprej skozi generacije mladih, ki jih je vzgajala – na snegu in zunaj njega.

Nataša Bokal ni bila le šampionka. Bila je učiteljica, mentorica in človek z velikim srcem.

Njena zapuščina bo ostala zapisana v zgodbah, spominih in vrednotah, ki jih je predala naprej. Naj ji bo večna slava.