Nihče ni prišel, ko je Taksi potrobil - Stopil je do hiše in pozvonil, ko se je zgodilo nekaj, kar nikoli ne bo pozabil

18.08.2017 Življenje Mega

Življenje taksistov v New Yorku, je pogosto nenavadno in zanimivo. 

V mestu, kjer življenje nikoli ne spi, je ogromno rumenih taksijev,

ki neprestano krožijo po mestu.

Nekega dne, je taksist dobil klic stare ženske.

Želela je, da jo vzame na zelo neobičajnem naslovu.

Vir: Facebook

To je bila vožnja njegovega življenja...

"Poklican sem bil na naslov. Potrobil sem pred hišo,

ko sem prispel kot vedno, ampak nikogar ni bilo iz nje.

Potrobil sem še enkrat, ampak znova brez reakcije.

Postal sem malo nemiren - To je bil moj zadnji klic dneva

in bil sem pred tem, da zaključim svojo službo za tisti dan.

Zaradi neznanega razloga sem se odločil ostati.

Stopil sem do vrat hiše in pozvonil, ko se je oglasila starka.

Rekla je :"Samo trenutek prosim."

Vir: Facebook

Nekaj časa sem še čakal, nato pa je odprla vrata starka, 

ki je morala imeti že 90 let.

V svojih rokah je držala majhen kovček.

Ko je odprla vrata, je bila hiša videti, kot hiša strahov.

Pohištvo je bilo prekrito z zaščitno folijo, na steni ni bilo slik in nobene ure.

Videl sem le en kotiček v katerem so bile zložene vse fotografije.

Potem je starka znova spregovorila..."Prosim mladi mož. Mi lahko pomagate s tem kovčkom?"

Vzel sem kovček in ga dal v prtljažnik.

Znova sem se odpravil do vrat, prijel starko za roko in ji pomagal do avtomobila.

Zahvalila se mi je, ker sem bil tako dober.

Vir: Facebook

Rekel sem ji:"Z vsemi svojimi gosti ravnam kot s svojo materjo.

Starka se je zasmejala in rekla:"Ooh, kako ste prijazni."

Vsedla se je v taksi, mi dala naslov in vprašala, če jo lahko peljem skozi center mesta.

Svetoval sem ji, da to ni prav najbližja pot.

"Ne mudi se mi nikamor, saj se odpravljam v bolnišnico."

Bil sem kar malo nervozen, saj v bolnišnico hodijo ljudje umret.

"Nobene družine ne puščam za sabo, zdravniki pa so mi rekli, da se mi počasi čas izteka."

V tistem trenutku sem izklopil taksimer in jo vprašal po kateri poti bo šla... 

Naslednji dve uri, sva se vozila po mestu in si ogledala razne stvari.

Pokazala mi je hotel, v katerem je delala kot receptorka.

Pokazala mi je hišo, v kateri sta s svojim pokojnim možem živela.

Pokazala mi je tudi plesni studio v katerem je plesala kot mlada punca.

Po nekaterih ulicah mi je rekla, naj vozim počasi.

Gledala je skozi okno, bila je kot majhen otrok, ko dobi božično darilo.

Vozila sva se skoraj že ponoči, ko mi je starka rekla, 

da je dovolj, saj je utrujena. "Čas je, da se odpraviva na dogovorjeno mesto."

Noben od naju ni spregovoril ničesar. Odpeljal sem jo do dogovorjene lokacije.

Bolnišnica je bila manjša, kot sem si jo predstavljal.

Ko sem jo pripeljal, so iz nje prišle sestre in naju pozdravile.

Pomagale so ji na voziček in nesle njen kovček.

"Koliko ti dolgujem za taksi?" me je vprašala..

Odgovoril sem ji, da nič.

"Ampak moraš si zaslužiti za hrano..." je rekla.

"Obstajajo tudi drugi potniki" sem ji odgovoril.

Brez oklevanja, sem jo objel, ona pa me je objela nazaj.

"Starko si naredil presrečno na njeni zadnji poti. Hvala ti" je rekla s solzami v očeh.

Dal sem ji roko in se odpravil.

Peljal sem se počasi, nisem želel govoriti z nikomer.

Vir: Facebook

Kaj bi se zgodilo, če bi se odpravil stran, po tistem, ko sem prvič potrobil?

Če pomislim nazaj, je to bila ena od najpomembnejših stvari, ki sem jih naredil v življenju.

V naših življenjih se vedno osredotočamo le na velike stvari.

Večje, hitreje, naprej... Mislim pa, da tiste majhne stvari pomenijo še veliko veliko več.

V teh bi morali znati uživati."

Če je ta zgodba ganila tudi vas, je ne pozabite deliti med prijatelje in družino na Facebooku.