Možgani uničujejo same sebe, če jim primankuje spanca

Študija razkriva, da v primeru pomanjkanja spanca lahko pride do razvoja Alzheimerjeve bolezni.

Spanec je izrednega pomena pri človeškem telesu.

Naše telo se tako spočije in pripravi zalogo energije za naslednji dan.

Med spancem sproščamo strupe, ki se nabirajo v našem telesu skozi dan.

Znanstveniki iz univerze Marche so ugotovili, da se nam zaradi pomanjkanja spanca

uničujejo nevroni.

Za prevlado v naših možganih se nenehno borita dve vojski.

Cilj prve je, da ostanemo budni, druga pa nas želi zazibati v spanec.

Vojski sestavljata dve kemični spojini: poživilni oreksin in uspavalni adenozin.

Izid vojne je ključnega pomena, saj je od njega odvisna kakovost našega spanca,

slab spanec pa lahko povzroči celo krčenje možganov.

Vir: Facebook

Najnovejše raziskave so pokazale, da možgani med spanjem opravljajo »vzdrževalna dela«,

pa tudi, da lahko pomanjkanje spanca na možganih pusti hude posledice.

Bitka za spanec Večna vojna v naših možganih se začne vsak dan enako.

Ponoči možgani izločajo poživilne molekule oreksina, ki se iz hipotalamusa vsako jutro razširi po vseh možganih.

Oreksin aktivira posebne nevrone, ki prebudijo možgane in jih ohranjajo budne čez dan.

Medtem ko poživilni oreksin »prevzame vodstvo«, uspavalna spojina adenozin že zbira moči za povračilni udarec.

Adenozin zmanjša sposobnost pošiljanja živčnih signalov v možganih in je stranski produkt,

ki nastane, ko možganski nevroni porabljajo energijo, shranjeno v molekulah ATP.

Koncentracija adenozina se zato povečuje skladno z dnevno aktivnostjo v možganih.

Ponoči postane koncentracija tako visoka, da se možgani sčasoma upočasnijo, dokler naposled ne zaspimo.

Ko spimo, se uspavalni hormon adenozin pretvori nazaj v »celično gorivo« ATP, produkcija poživilnega hormona oreksina pa se zgodaj zjutraj močno poveča.

Zjutraj oreksin znova prevzame nadzor nad možgani in zbudimo se čili in dobro spočiti.

Čudežno moč drobne molekule je dokazal strokovnjak na področju raziskav na možganih Sam Deadwyler z ameriške univerze Wake Forest.

Med poskusom opicam 36 ur ni dovolil zaspati.

Zaradi pomanjkanja spanca so bile tako utrujene, da so le stežka izvajale naloge,

ki so jih znale običajno dobro opraviti. Ko pa jim je Deadwyler s pomočjo nosnega pršila dodal oreksin,

nenadoma niso bile več utrujene in so svoje naloge opravljale za 15 odstotkov bolje.

Vir: Facebook

Leta 2014 je kitajski znanstvenik Jianxia Xia uspešno dokazal vpliv obeh snovi na naš spanec.

V okviru poskusa je v možgane miši vbrizgal uspavalno spojino adenozin.

Po posegu so bile miši tako zaspane, da so spale že po preteku 60 odstotkov dneva.

Ko pa jim je v možgane vbrizgal odmerek oreksina, se je njihov dan podaljšal za 32 odstotkov.

Na začetku je spanec rahel Ko uspavalni adenozin dobi bitko tistega dne in zaspimo, možgani opravljajo veliko drugih nalog.

Medtem ko spimo, možgani opravljajo vzdrževalna dela in popravila manjših poškodb, ki so nastale čez dan.

Znanstveniki spanec delijo v štiri faze: N1, N2, N3, in REM. Fazi N1 in REM predstavljata rahel spanec,

med katerim je aktivnost v naših možganih skoraj enaka, kot takrat, ko smo budni. N2 in N3 predstavljata globok spanec, med katerim se ničesar ne zavedamo.

Ko hormon oreksin ne more več zadržati poplave uspavalnega adenozina, počasi zdrsnemo v fazo spanca N1.

Med rahlim spancem v fazi N1 se pogosto počutimo skoraj budne,

a ta faza predstavlja le pet odstotkov spanca in že čez deset minut prestopimo v fazo N2, ki predstavlja 50 odstotkov spanca.

V tej fazi se naše mišice sprostijo.

Iz srednje globokega spanca v fazi N2 zdrsnemo v globok spanec faze N3, med katerim se na okolico sploh ne odzivamo.

Naše mišice običajno mirujejo, vendar je prav to tista faza spanca, v kateri ljudje govorijo in hodijo v spanju.

V fazi N3 preživimo približno 25 odstotkov spanca, iz te faze pa skozi fazo srednje globokega spanca N2 prestopimo v REM fazo,

ki predstavlja okoli 20 odstotkov spanca in med katero sanjamo.

Faze spanca se ciklično ponavljajo, en krog pa traja okoli 90 minut.

Iz cikla v cikel spanec običajno slabi, dokler proti koncu spanja več ne dosežemo faze N3, temveč več časa prespimo v fazah N2 in REM.

Od leta 1999 se je Alzheimerjeva bolezen povečala za kar 50%,

vse pa kaže na to, da naj bi prav spanec vplival na ta izid.