To je zgodba, ki naj vam da misliti. 

 

22-letnik je nekega večera v sanjah videl brata, ki ga je njegova mama splavila pred 17. leti. 

 

Mami je rekel:

"Mama, včeraj sem sanjal nekaj, kar mi ne da miru. Bil sem doma in prišel je nek fant, dve, tri leta mlajši od mene ter mi rekel:

 

"Midva sva brata. Ampak mi najina mama ni dopustila, da bi bil nocoj s tabo. Ni mi dopustila, da se kadarkoli igram s tabo, se smejem, jokam ..."

 

 

Potem sem mu odgovoril, da nimam brata, ampak samo eno sestro, ki je dve leti starejša. Ampak on je vseeno vztrajal in mi rekel, naj te vseeno vprašam, kaj si naredila tistega jutra v mesecu marcu, obenem pa naj ti povem, da bi on radodraščal z mano. Ker me ima rad.

 

Ko je mama to slišala, se je onesvestila. Ko je prišla k sebi, je svojima otrokoma priznala, kaj je storila tistega jutra meseca marca. Ko je postala noseča s tretjim otrokom, se je o tem pogovarjala s svojim možem, sestro in prijateljico. In odločili so se, da tega otroka ne bo rodila. Tako je naredila splav. 

 

Mama se je po tem pogovoru kasneje v duši počutila zelo slabo, dolga leta, ko se je spomnila na to, se je venomer počutila še slabše, a zatem se je zgodilo tudi njej. V sanjah je zagledala njenega pokojnega sina. Tedaj se je zavedala, kaj je storila. 

 

To je edini smrtni greh, ki se ga kljub izpovedi lahko oprosti, a pozabi nikoli. Ostaja v spominu za vedno. Da se to ne bi dogajalo, se zavedajmo, kakšen dar je življenje. In kakšen dar so naši otroci. Vsak otrok je božji dar. Zato se odločite za življenje svojih otrok in jim dopustite, da se igrajo, veselijo in jokajo skupaj z bratci in sestricami.