Knjiga Velikani: Palčki iz Auschwitza avtorjev Yehude Korena in Eliat Negev razkriva obdobje v življenju družine Ovitz, dveh bratov in pet sester, ki so v času druge svetovne vojne padli v roke sadističnemu zdravniku Josefu Mengeleju in se tako izognili smrti v taborišču v Auschwitzu.

Vir: Facebook

Svojo kariero so začeli kot Liliputanski ansambel "Srečne" okoliščine so poskrbele, da so preživeli vojno, saj je zdravnik njihovo zdravstveno stanje povezoval s tem, da so Judje, zato je na njih izvajal eksperimente, da bi izvedel, zakaj se je pojavila pritlikavost in tako dokazal svojo teorijo.

V petek, 19. maja 1944, je skupaj s skupino madžarskih Judov v Auschwitz prispela tudi družina Ovitz, ki se je še pred začetkom vojne imenovala Liliputanski ansambel, v svoji uspešni karieri pa so nastopali tudi pred madžarskim kraljem.

Njihovo usodo je spremenil zdravnik smrti Večino sopotnikov iz njihovega vagona so ubili še isti večer. Družino Ovitz pa so zaradi njihovega posebnega videza predstavili t. i. zdravniku smrti Mengeleju, ki je bil znan po tem, da je rad izvajal eksperimente na drugačnih ljudeh.

"Blagor meni. Zdaj bom imel delo za prihodnjih 20 let," je zdravnik veselo vzkliknil, ko so ga zbudili, da bi mu pokazali družino Ovitz, pišeta avtorja v svoji knjigi.

dr. Mengele

Oče dvakrat poročen z ženskama običajne velikosti Oče sedmih bratov in sester je bil pritlikavi rabin Shimshon Eizik.

Poročen je bil kar dvakrat, ženi pa sta bili običajne rasti. Z njima je imel sedem otrok pritlikave in tri otroke običajne rasti.

V taborišču so bivali v posebni koči, skupaj s preostalimi tremi člani družine, ki so jih, ko je zdravnik izvedel za njih, pripeljali in jih tako rešili pred sežigom.

Živeli in jedli so tako kot preostali v taborišču, dovoljeno pa jim je bilo, da so imeli svojo obleko, in niso jim postrigli las. Na nek način so bili ljubljenci zdravnika Mengeleja.

Čeprav so se izognili smrti, pa se niso mogli izogniti eksperimentom, ki jih je na njih izvajal Mengele.

Na njih so izvajali številne boleče preizkuse Knjiga o družini Ovitz je bila sicer napisana na podlagi pripovedovanja najmlajše sestre Perle Ovitz. Dejala je, da so na njih izvajali številne boleče eksperimente, kot na primer številna testiranja krvi in rentgenska slikanja, zaradi česar so se majhni in izčrpani ljudje neprestano onesveščali in bruhali. Prav tako so jim pulili zobe in trepalnice ter jim v ušesa izmenično vlivali mrzlo in vročo vodo.

Kljub vsakodnevnemu mučenju so se člani družine Ovitz trudili, da so bili ob srečanju z Mengelejem lepo oblečeni in nasmejani. Pripovedovali so mu šale, mu prepevali njegove najljubše pesmi in ga klicali "vaša ekscelenca", kar ga je vedno razvedrilo.

Mengele je pritlikavost prikazal kot bolezen Judov Vrhunec svoje "kariere" so Ovitzevi doživeli, ko jih je zdravnik peljal na srečanje nacistov in jim naročil, naj se lepo oblečejo in uredijo. Sprva so mislili, da bodo nastopili na koncertu, nato pa doživeli razočaranje.

Mengele jim je ukazal, da se slečejo, nato pa hodil od drugega do drugega in zbranim pojasnjeval, kje so njihovi notranji organi, in jih predstavil kot primer "degeneracije judovskega ljudstva, ki so pritlikavci in čudaki".

Njegova raziskava sicer ni imela nobenih pravih in konkretnih rezultatov, Mengele pa je verjel, da je pritlikavost pri Judih dokaz za njegovo rasistično teorijo. To njegovo prepričanje je družini Ovitz rešilo življenje.

Rešila jih je "milost hudiča" Ko so se Auschwitzu začeli približevati Rusi, je zdravnik pobegnil in s seboj vzel svoje znanstveno delo, Ovitzeve pa je pustil v taborišču, kjer so jih pozneje osvobodili.

Po koncu vojne je družina emigrirala v Izrael, kjer so znova nastopali kot zabavljači, vse dokler niso bili zaradi zdravstvenih razlogov prisiljeni, da se umaknejo.

Najmlajša sestra je umrla leta 2001, ko je bila stara 80 let. Pred tem je s svetom delila svojo zgodbo, zgodbo svoje družine in zgodbo o tem, kako jim je "milost hudiča" rešila življenje.