“Mama, namaži mi kruh” Spadaš v generacijo s takšnim otroštvom? Ko si boš tole prebral...

Igrali smo se gumitvist, skrivalnice, duhove, med dvema ognjema, vrteli hulahop obroč, se igrali s plastičnimi pištolami, risali po asfaltu …

Pustili so nas ven, da se igramo pod enim pogojem – da se vrnemo na kosilo ali večerjo … ali ko se stemni.

Pogosto smo namesto kosila kot “obveznost” prosili, da nam namažejo kruh, ki smo ga jedli z umazanimi rokami, vendar to nikogar ni motilo.

Vozili smo se z kolesi, se igrali v peskovniku , metali frnikole…

Igrali smo se na dvoriščih, na ulici, v naravi, ne pred računalnikom.

Padli smo, se ranili, zlomili kosti, izgubili zobe, vendar nikoli ni bilo nobenih pritožb glede teh incidentov.

Nihče ni bil kriv …Samo mi, in zaradi tega smo včasih dobili “vzgojno”, čeprav nismo bili ničesar krivi.

S kolesom ali peš smo odšli k prijatelju, potrkali na vrata ali pa preprosto vstopili nenapovedano.

Vrata doma se niso zaklepala, tako smo se lahko brez strahu vrnili domov.

Zbirali smo značke, serviete, žvečilne gume in slike živalskega kraljestva, Kinder jajčke, Pez bombone,ovitke od čokolad, ki smo si jih potem izmenjevali s prijatelji, za tiste, ki so nam manjkali.

Otroci so se v atomobilu vozili brez varnostnih pasov in zračnih blazin!

Naše gugalnice so bile pobarvane s sijajnimi barvami na osnovi svinca in nihče ni bil zaskrbljen zaradi tega.

Ko smo se vozili s kolesom, nismo imeli čelad, niti ščitnikov za kolena ali komolce.

Pili smo vodo iz vodnjaka na dvorišču ali tam, kjer smo jo našli – ni bilo plastenke vode za pitje.

Več ur smo izdelovali vozove iz zabojev, desk in cevi, nato pa se spuščali z vrha hriba … kjer smo se spomnili, da nimamo zavor! kjer bi se spomnili, da nimamo zavor!