»Tovarna avtomobilov Maribor je imela sindikalni dom v Makarski. Takrat ni bilo avtoceste in potovaje s fičkom po Jadranski magistrali je trajalo tudi štirinajst ur.

Otroci smo trikrat bruhali in starša sta se petkrat skregala. Vseeno pa so to bile tiste res prave počitnice. Moja najljubša zgodba je bila Pale sam na svetu.« 

»S petnajstimi leti sem začel trenirati košarko pri klubu Maribor 66, ki se je potem preimenoval v KK Marles, potem pa še enkrat nazaj v Branik.

Zgodnja najstniška leta sem preživel na košarkaškem igrišču. Tam sem preživel ogromno časa pred poukom, v glavnem odmoru, po pouku, na treningu, pa še malo po treningu. V urah, ki so mi ostale, sem prebral vse o starem Egiptu.« 

»Izpahnil sem si kolk in žogo je zamenjala kitara. V gimnaziji sem cele noči poslušal različno glasbo in prebral vse kar mi je prišlo v roke. Med romani me je najbolj zaznamoval Rakov povratnik Henryja Millerja.« 

»Konec sedemdesetih sem se pridružil bandu Zevs, predlagal novo ime in lastne skladbe. Oktobra 1979 smo imeli prvi koncert, na katerem smo odigrali šestnajst lastnih pesmi.

Moj najljubši film takrat je bil Let nad kukavičjim gnezdom Miloša Formana, z odlično igralsko zasedbo in Jackom Nicholsonom v glavni vlogi.« 

»Kot oporečniškega novovalovskega poeta so me poslali v JNA na tečaj za desetarja v protiteroristični vod, kjer sem bil puškomitraljezec.

Prvih nekaj mesecev je bilo kar zabavno, potem sem se pa naveličal in se predčasno vrnil domov, ker me je čakala promocijska turneja albuma Adijo pamet. Kaseta z Bowiejevim albumom Scary Monsters se je ves čas vrtela v mojem walkmanu.« 

»Mariborski časnik Večer je prvi v Jugoslaviji izdal rumeni erotični tednik z imenom Vroči Kaj. Pomanjkljivo oblečeni smo ga z veseljem reklamirali, kar se dobro vidi na pričujoči fotografiji. Takrat sem že imel sinova Andreja in Roka.« 

»Za izvedbo prve slovenske turbofolk skladbe Naša Lidija je pri vojakih, ki bo, kot slišim, kmalu spet aktualna, smo si nadeli lasulje in se poimenovali Topziza, po bandu ZZ Top. Z Lidijo smo nastopali kot predskupina na svojih koncertih. Nekoč je v Kamnici publika izžvižgala Lačnega Franza ob prihodu na oder in zahtevala vrnitev Topzize. Moj najljubši band v tistih časih je bil Van der Graaf Generator.« 

»Na Rock Otočcu med izvedbo Čakaj me, ki jo je posnel Mišo Hochstätter. Isto fotografijo sem čez nekaj let uporabil za naslovnico prve zbirke besedil z naslovom Praslovan. 

Pozneje sem objavil še dve zbirki besedil, Sonček je in Inventura, in dve knjigi kratkih zgodb, Prva žena v haremu in Dno nima dna.« 

»Prvi samostojni projekt je bil leta 1989 skupni album z Arsenom Dedićem z naslovom Svjedoci/Priče.

Zaradi balkanskih vojn se je promocijska turneja končala z dvema razprodanima koncertoma v beograjskem Sava Centru. Arsen mi je odkril gruzijskega kantavtorja Bulata Okudzhavo.« 

»S skupino Šukar smo posneli zelo izviren in neobičajen etno pop album Mentol bonbon, ki je doživel izjemen medijski sprejem. Šukarji so me medse sprejeli z iniciacijskim obredom; stal sem v lavorju polnem rdeče pese, Magnifico me je medtem hranil s česnom, nazdravljali smo z rakijo. Tako sem bil sprejet med cigane. Spomnim se, da sem takrat bral Sto let samote Garcie Marqueza.« 

»Gypsy swing je ob rocku moj najljubši glasbeni žanr. Z albumom Ljubimec iz omare, ki sem ga prepeval tudi v francoščini in angleščini smo prepotovali cel svet. Sidney, Kairo, Berlin, Pariz, London, Dublin in tako naprej. Pozno, ampak ne prepozno sem odkril Dostojevskega. Idiot ter Zločin in kazen sta knjigi, ki sta name pustili globok vtis.« 

»Zadnje čase veliko pišem. Moj vzornik je Drago Jančar, ki me je po Severem siju ponovno očaral z romanoma To noč sem jo videl in In ljubezen tudi.

Obe moji zbirki kratkih zgodb so prevedili v hrvaščino in srbščino, Drugo ženo pa še v makedonščino.

Kot pisatelj vajenec sem spoznal veliko zanimivih sorodnih duš. Spoprijateljil sem se z Borisom Dežulovičem, ki je nedvomno eno najboljših evropskih peres. Kmalu, že septembra, izide moj prvi roman Mongolske pege.«