Slovenka je DOLGO čakala za starko v trgovini: Prijateljici sta jo čakali, kava je bila mrzla, ampak prizor, ki ga je videla,...

13.08.2020 Življenje Mega

Življenje piše čudovite zgodbe, če jih le lahko vidimo.

Ste prepričani, da ste dovolj potrpežljivi v danih situacijah?

Slovenka se je odpravila v trgovinico po rogljiček in cigarete, tam pa je naletela na gnečo, ki je ni pričakovala.

Njen zapis vas bo ganil,... 

Danes ga objavljamo v celoti.

Priletim na brzino v štacuno. Samo en rogljiček rabim, pa cigarete, prijateljici me čakata na kavi, hitim, kot vedno. Štacuna majhna, nikakva v primerjavi z našim Šparom, čas se je v trgovini ustavil tam nekje leta 84, poleti, pred klimarevolucijo.

Na policah nekaj robe, ne preveč, police so bolj prazne kot ne, za pultom, kjer je tudi blagajna, samo ena starejša trgovka, ki se v uniformi bledo rumene barve, kot slabo pečen krof, premika kot v počasnem posnetku. Pred mano stoji en zašvican Čeh, pred njim pa starejša gospa, oblečena v črne hlače, teniske in debelo volneno jopo, kot bi bili ravno na Jahorini, ob božiču. Črno ruto ima zavezano okoli vratu, izza rute ji uhajajo sivi lasje.

Čeh pred mano se prestopa v oranžnih kroksicah, z roko se nervozno praska pod belo sprano kanotjerco. Gledam ga v zatilje, fino ga je sonce skurilo, pomislim.
Trgovka s počasnim korakom zlaga kruh na polico in vleče gajbo s solato na pult. Potem zavzdihne, otrese roke nekam v zrak, kot bi bile mokre in se nasmehne gospe z ruto, očitno se poznata.

“E, bog, mila moja, ća čemo danas, šjora, isto ka uvik, a?”

“A, jes, isto…ka uvik,” zakraka gospa v črni ruti, iz žepa zvleče zmečkano plastično vrečko, jo položi na pult in jo z rokama polika, počasi in natančno.

“E, i ako ti je ostalo nešto kru’a od jučer…«

»A, jee, jees.... ostalo je, smestila sam traga, baš za tebe.«

Trgovka se nagne, vzme polovico kruha izpod pulta in jo vtakne v polikano plastično vrečo. Potem, spet počasi, kot bi se bremzala v gibanju, vzame neko salamo iz hladilne omare. Položi jo na rezalnico, počasi nareže.

Ena, dva tri, štiri, pet ... tu se rezanje konča, štejem kose. Verjetno jih vsi v trgovini štejemo. Postajam nervozna.

»Oćeš da ti dam i parinezera malo?« vpraša trgovka, gospa v ruti pa: « Može, i daj mi malo ove pileće, ječer sam je bila uzela, ma predivna je.«

“Ovaj ovdi?” pokaže trgovka na drugi valj stlačenega mesa.

“E, taj, da.”

In spet trgovka ponovi počasen ples z rezalnico: “Kolko češ ove?”

“Ma, daj mi… šta ja znam, daj mi jedno pet feta.”

Ena, dva, tri, štiri, pet kosov salame.

Tako, kot v nekem svojem plesu, naredita še dva kroga okoli salam in salamoreznice. Vsakič po pet kosov salame. V počasnem posnetku. Mater, kaj je tole, kakšna sekta petih rezin salame??

Čeh pred mano (mogoče pa sploh ni Čeh??) se nervozno čoha po kratko postriženih laseh, na pordečeli koži se mu lesketajo kapljice znoja. V oko mi nekaj kapne. Pismo, kaj je to, je to moje al od teg Čeha? Lahko corono prek švica fašem???

 

Čutim, kako mi postaja vedno bolj vroče. Klima v trgovini je glih za en k, vročina raste, kot bi kdo gretje vžgal na polno.

Ozrem se za sabo, vrsta za mano se vije že do vrat. Kava se mi bo ohladila, pomislim in že hočem malo zapizdit, pa se pol ustavim. Tudi, če se pizdim, ne bo nič hitreje.

Uporabim svoje skrivno orožje, dobro, da ga imam vedno s sabo, ujjay dih, vdihnem parkrat globoko, štejem 4-2-4-2 in se v sebi sprijaznim z mrzlo kavo.

Trgovka in gospa z ruto sta še vedno v njunem počasnem dobroznanem dialogu, čas je zamrznil, uigrana koreografija rezanja salam in dolga vrsta za mano me spomni na nek davno pozabljen ritual, ko sem prav tako čakala v vrsti, z vrečko v roki. Brez nervoze.

Po parih krogih rezanja salam, trgovka spet vpraša: “Jel to sve? Triba ti li još nešto?”

“E…« začne tetka in se ogleduje po policah. Počasi obrača ovito glavo, malo na desno, pa v levo, malo se ustavi… ne… spet gre na desno. V trgovini je globoka tišina. Vsi čakamo.

“Daj mi pola litre mlika i te salame… To je sve. I daj mi to, znaš kako, ka uvik, u sitno.«

»Ka uvik, a?«

»Ee, ka uvik.«

»Može,« reče trgovka in vzame veliki nož. Potem vzame še vse salame, ki jih je prej natančno narezala in jih zloži v stolpec. What?

In potem s tistim nožem vse tiste šnite nareže na drobno. Kot bi rezala čebulo. Podolž, pa še počez, da je narezane salamaste trakce spremenila v narezane kockice. Neskončno počasi reže salame, kot bi padla v neko nirvano, v neko točko niča in je čisto sama na svetu.
Čeh dvigne roko in reče nekam v prazno: »Ekskjuzmi...«

Trgovka ga samo ošine s pogledom: »Samo malo, vidiš, da radim,« in seklja dalje tiste salaminčke.

Za mano je že vsaj deset ljudi. Vsi stojimo mirno, nihče nič ne reče. Kaj je to, spet kaka skrita kamera, pomislim? Ozrem se po trgovini, ne najdem nobenih očitnih zrkel Big brotherja.

Vsa sem potna, teče mi tudi po hrbtu, zrak v trgovini je težak in moker. Im stuck. Noben rogljiček ni vreden tega trpljenja, pomislim in že hočem oditi, ko se spomnim na cigarete. Jebi ga. Jutranja kava brez cigarete je kot večerno nebo brez zvezd.

»Jel to sve, mila?"

Vpraša trgovka, dvigne roko nad blagajno in jo pogleda.

»A, je, ne triba mi ništa drugo.«

»Trideset i dvije kune.«

Gospa v ruti seže v žep ob strani, pa seže še v žep od jope, potegne ven peščico drobiža in ga strese na pult.

In ko že pomislim, zdaj bo vsega hitro konec, začne tetka štet tiste svoje kovančke. Zlaga jih na kupček in zraven šteje na glas.

“Jedan, dva, šest I pol, deset…«

Mati mila. Nehala bom kadit, častna. Če je to kazen za moje skušnjave in pôroke…

Tetka šteje kovance, iz sopare nad mano kaplja voda, pogledam za sabo. Valda bo kdo kaj siknil. Vrsta za mano stoji mirno, niti kančka živčnosti ne čutim v njih. Vsi so zagledani v neke svoje točke, v neke druge dimenzije časa, ki jih s Tretjim očesom in solarno čakro povezujejo z Univerzumom, Bogom, dnevno sobo, hladnim kriglom piva in Triglavskim narodnim parkom. Gospa v ruti še vedno šteje kovančke… dvadeset I tri… 30 I pol…

Med njenim napol glasnim štetjem je v trgovini taka tišina, da bi jo lahko rezali s salamoreznico. Končno se je vse konča z “fala lipa I ajd bok, vidimo se sutra”, zdaj že zaripli Čeh hlastno zagrabi za rob pulta in sikne proti trgovki: “Siks bananas.”

Upam samo, pomislim, da tudi ta ne bo zahteval, da mu jih nareže. Ko se končno zmenita, da on noče normalnih banan ampak take kifle, ki jih je včeraj tu kupila njegova žena in se jim samo reče banane, sem že na robu, da se stalim kot kocka ledu vržena na vročo plato štedilnika. A vseeno mi usoda ni namenila tako milega konca. Čeh konča, z olajšanjem se zrine mimo mene, jest imam pa že pripravljem drobiž za moj jutranji survivor kit.

Iz trgovine končno krenem proti kafiču, kjer me čaka, zdaj že, mrzla kava in po parih metrih zagledam tisto gospo s salamami, kako kleči na tleh, pri klopi. Ruto si je snela z glave, sivi lasje ji trepetajo na soncu, debele jope ni več, odložila jo je na kup nekih cap pri klopi. Na sebi ima rdečo majico s kratkimi rokavi, na kateri piše “Paris”.

Kleči zraven klopi, na tla položi plastično vrečko, iz nje potegne zavitek z narezanimi salamami in ga razpre. S prstoma prime nekaj koščkov salame in si jih položi v usta. Zguban in bel obraz sive gospe se v trenutku omehča, iz njega seva čisto zadovoljstvo in sreča. Mene sploh ne opazi. Ne opazi ničesar okoli sebe. Zaprtih oči kleči na tleh in z užitkom melje tiste koščke salame.

In potem so prišle mačke.

Izpod avtov, iz grmovlja, izza vogalov.... od povsod praktično, so na dan prilezle mačke. Črne, lepe, pisane, bele, velike, stare, ofucane, majhne, suhe, mlade… mačke vseh vrst. Ko so zagledale gospo na kolenih, so pritekle k njej, mjavkale na ves glas, se ji drgnile ob telo, ena je celo splezala nanjo in ji vzela košček salame iz roke.

 

 

 

 

Ona se jih ni branila, samo nasmehnila se je še bolj na široko, z rokama je šla čez vsa ta krzna okoli nje in nekaj jim je nežno mrmrala. Mačke so predle in se smukale okoli nje. Kot bi imele neko svojo posebno koreografijo.

Prav sem imela. Kava je bila mrzla.

A mi je bilo vseeno."