Gledati zraven, kako ti umira starš je bolečina, ki jo srce ne prenese. In življenje te nikoli ne pripravi na njo

Bolečina, na katero se ne moreš pripraviti

Vsaka izguba staršev je težka, ne glede na našo starost. Kadar se to zgodi otrokom, nekako pričakujemo da bodo žalovali, in nas skrbi, kadar ne žalujejo. Kadar izgubi starše odrasla oseba, njenega trpljenja drugi pogosto ne prepoznamo.

Nekaj se nam zgodi, kadar izgubimo starše, in ni pomembno ali so bile v življenju zamenjane vloge, kar pomeni, da smo lahko bili npr. mi kot otroci v vlogi skrbnika in starši v vlogi otroka, lahko, da je bil naš odnos zaznamovan z zlorabami, odtujenostjo in napetostjo.

Vir: Facebook

Nekateri žalujejo zaradi tistega, kar so prejeli od staršev, drugi zaradi upanja, da bodo prejeli, kar bi lahko. Včasih slišimo njihove ljubeče in spodbudne besede. Nekateri slišijo kritične in obsojajoče glasove, ki jih preganjajo še iz groba.

Za mnoge pomeni izguba staršev izgubo osebe, ki jih je ljubila in podpirala. Na takšen način kot nas podpirajo starši, nas ne podpira nihče drug. Tudi po slovesu od staršev še iščemo njihove nasvete in mnenja. Kadar se zgodi kaj navdušujočega, jih želimo poklicati in jim to povedati.

Sprašujemo se ali bi bili ponosni na to, kar smo postali. Ob starših, ki so nas zlorabljali ali imeli z njimi odtujen odnos se nam prebudijo čustva kot so npr. nerazrešena jeza, ali na drugi strani občutek svobode in olajšanja.

Z izgubo obeh staršev se spremenijo vloge v družini.

Ljudje povedo: “Nenadoma sem postal glava družine. Kako se je to zgodilo?«

Naši starši so bili tisti, ki so združevali družino. Imeli so veliko informacij o dogajanju v družini, poznali so družinske zgodbe in zgodovino. Pogosto se zgodi, da bi kdo želel vprašati svoje pokojne starše o njihovem življenju in preteklosti. Nekatere družine se po smrti obeh staršev zbližajo, druge se oddaljijo.

Lahko se nam zgodi, da izgubimo dom in temelj našega doma.

Izguba staršev nas pogosto vodi do preučevanja lastnega življenja. Kaj smo dosegli? Ali smo naredili stvari, ki smo jih želeli? Kako bomo preživeli preostanek svojega življenja? Nič nenavadnega ni, da se ljudje začnejo soočati z lastno umrljivostjo.

“Zdaj sem starejša generacija. To pomeni, da sem naslednji na vrsti za smrt.« Naši živi starši so bili nekakšen varovalni pas med nami in smrtjo. Lahko se zgodi, da začnemo prebirati osmrtnice in ugotavljati, ali je kdo, ki ga poznamo, umrl. Zanikanje lastne smrti postaja vse težje in težje. Vendar razmišljanje o smrti in priprava na smrt ni nekaj slabega ali napačnega. Morebitna nepripravljenost naših staršev na smrt nas lahko spodbudi, da poskrbimo za vse potrebno, da se ne bi bilo treba našim otrokom ukvarjati s stvarmi, kot so npr. želje glede pogreba ali medicinskih postopkih pred smrtjo.

Kaj lahko naredimo, ko umre še zadnji od staršev? Dovolimo si žalovati. O svoji žalosti lahko govorimo in delimo svojo izkušnjo. Morda ima kdo od naših sogovornikov podobno izkušnjo in mu veliko pomeni, da se lahko o tem s kom pogovarja. Za nas je to lahko priložnost ovrednotenja preteklosti in sedanjosti. Naredimo lahko spremembe v naših odnosih in tistim, ki jih imamo radi, povemo kaj čutimo do njih in da nam je mar zanje.