Otroci ne govorijo, da so anksiozni - Otroci govorijo, da jih boli trebušček...

Anksioznost je podobno kakor pri odraslih tudi pri otrocih najpogostejša težava v duševnem zdravju. Na žalost je pogosto spregledana in zato neustrezno zdravljena, kar lahko pozneje v življenju vodi v še več težav, kot so povečano tveganje za zlorabo substanc, depresija in neizkoriščanje lastnih potencialov.

Strah, anksioznost in zaskrbljenost pri otrocih so lahko različnih oblik. Vsi otroci v posameznih starostnih obdobjih doživljajo določene strahove, ki so normalen del odraščanja. Pogosto so začasni in prehodni, čeprav še vedno povzročajo stisko, ki jo želimo kot starši olajšati. Po drugi strani pa nekateri otroci strah in skrbi doživljajo mnogo intenzivneje in jih občutijo še takrat, ko so jih njihovi vrstniki že prerasli in/ali resnične nevarnosti ni več.

Včasih so otrokovi strahovi razumljivi in imajo logično podlago, na primer, kadar se otrok boji v šolo, ker ga drugi ustrahujejo. Lahko se bojijo teme ali biti sam doma, potem ko je hišo v soseščini oropal tat. Nekatere otroške strahove pa starši veliko težje dojamejo in razumejo.

Slika je simbolična

Na primer, nekatere otroke skrbi, da so neumni, čeprav jim gre v šoli odlično, ali da se bo materi na poti v službo kaj zgodilo. Nekatere skrbi zaradi vseh možnih naravnih katastrof, čeprav sami nikoli niso nobene doživeli. V takih primerih je morda anksioznost posledica ali sestavni del otrokove osebnosti; lahko se nam zdi, da je bil otrok že vse svoje življenje “občutljiv” ali bolj napet in vznemirjen kot vrstniki. Ker otroštvo navadno velja za čas brezskrbnosti, je marsikdo presenečen nad dejstvom, da je anksioznost v otroštvu pogosta in da za anksioznimi motnjami trpi približno eden od desetih otrok vseh starosti.

Anksioznost se lahko pojavi ne glede na spol, materialno stanje družine, inteligenco itd. Nekateri starši težko razumejo, da je anksioznost znak resničnega trpljenja in ni zgolj način za pridobivanje pozornosti ali razvajenost (čeprav lahko, kakor povsod, tudi v tem primeru najdemo izjeme). Ker lahko anksioznost vodi v že zgoraj omenjene težave s slabo izkoriščenimi življenjskimi priložnostmi, zlorabo substanc ali doživljenjske težave z anksioznostjo, je zelo pomembno, da jo pravočasno prepoznamo, jo otrokom pojasnimo in jo skušamo skupaj obvladati.

Zakaj je moj otrok anksiozen?

Odgovor na to vprašanje je zelo izmuzljiv in hkrati zapleten.

Raziskave so pokazale, da na anksioznost otrok vplivajo določeni dejavniki; ti jo bodisi povzročajo bodisi ohranjajo:

1. Geni

 Z gotovostjo vemo, da se anksioznost lahko pojavlja v družinah.Ljudje z anksioznostjo imajo pogosto bližnje sorodnike, ki prav tako doživljajo anksioznost. Precej pogosto ima vsaj en starš anksioznega otroka tudi sam izkušnje z anksioznostjo (vse od malo večje zaskrbljenosti do močne anksioznosti). Le otroci s posameznimi specifičnimi fobijami imajo veliko redkeje starše z anksioznimi motnjami.

Slika je simbolična

Raziskave so pokazale, da starši na otroke preko genov ne prenesejo nagnjenosti k sramežljivosti ali zaskrbljenosti, temveč svoj temperament in osebnost. Oboje na splošno opredeli tudi načine soočanja s seboj, okoljem, življenjskimi nalogami, pa tudi jakost in globino odzivov s čustvi. Navadno so anksiozni otroci veliko bolj čustveno odzivni 4 od ostalih; za to so v veliki meri odgovorni njihovi geni.

Hkrati to pomeni tudi, da so lahko bolj odgovorni, odkriti, pošteni, ljubeči in prijazni od drugih, čeprav ima njihova občutljivost tudi negativne plati: bolj so boječi, nagnjeni k zaskrbljenosti in potrtosti.

2. Starševski zgled.

Otroci v vsem posnemajo svoje starše. Posnemajo tudi njihov način soočanja s svetom. Če se starš sooča tako, da se situacijam izogiba, se lahko otrok nauči, da je to način za obvladovanje strahu. To ne pomeni, da ste vi odgovorni za anksioznost vašega otroka, vendar je pomembno, da se zavedate pomena svojega lastnega vedenja za otrokovo anksioznost.

3. Odzivi staršev.

Odzivi staršev in način, na katerega se soočajo s strahovi otrok tudi na nek način igrajo vlogo pri ohranjanju anksioznosti. Nekateri delujejo preveč zaščitniško, kar je razumljivo, vendar s tem podpirajo izogibanje, kar je za otroka nekoristno. Nekateri starši vnaprej predvidijo, kdaj bo otrok postal anksiozen in mu pričnejo pomagati tudi takrat, kadar ni potrebno. To velja posebej v primerih, ko so anksiozni tudi starši. Sporočilo, ki ga otroku s tem pošiljamo, je “svet je resnično nevaren” in “ne bom zmogel sam”.

Slika je simbolična

4. Stresorji.

Vsak otrok se na določen način odziva na stresne dogodke, kot so ločitev staršev ali ugriz psa. To je povsem naravno. Če pa je otrok občutljiv in anksiozen, imajo stresorji lahko še večji vpliv in prinašajo še več anksioznosti. Pogosti stresorji so nasilje v družini, ustrahovanje v šoli, slab šolski uspeh, bolezen, ločitev staršev in posamezni incidenti (prometna nesreča, rop doma, pik ali ugriz, požar itd.). Taki dogodki lahko tudi sprožijo anksioznost pri otrocih. Poleg teh najdemo še stresorje, ki so lahko posledica otrokovega nenavadnega vedenja (npr. draženje v šoli).

5. Negativne misli.

Način razmišljanja in vedenja predstavlja velik del anksioznosti. Načina razmišljanja se v času odraščanja in zorenja postopoma naučimo od svoje okolice in na podlagi svojih izkušenj. Anksiozni otroci se lahko osredotočajo na vsako morebitno nevarnost na svetu, bodisi fizično (moji starši bodo umrli), družbeno (drugi se mi bodo smejali) ali abstraktno (tsunami bo preplavil naše mesto). Nato se osredotočijo na tovrstna negativna prepričanja in dogodke interpretirajo kot nevarne. Dobre stvari spregledajo, zapomnijo pa si negativne. Na tak način se jim svet venomer zdi nevaren.

6. Izogibanje.

Vedenjskih vzorcev se prav tako naučimo na podlagi zgledov iz okolice in na podlagi lastnih izkušenj. Anksiozni otroci se izogibajo, kar je osnoven in avtomatičen del njihove osebnosti (bežati). Izogibanje je lahko očitno (ne želijo v šolo) ali prikrito (zelo se trudijo z domačo nalogo, da se ne bi v čem zmotili). Prav izogibanje in negativne misli so ključni pri ohranjanju anksioznosti. Zaradi izogibanja se zdijo negativne misli upravičene, saj se otrok ne nauči, da ne držijo. Ne naučijo se pozitivnih lekcij “zmorem”, “uspelo mi bo” in “ni tako hudo”.

Povzeto po: Rapee, Ronald M. et all (2008): Helping Your Anxious Child: a Step-byStep Guide for Parents. New Harbinger Publications Inc. 

Poleg te poznamo še druge razlage za nastanek anksioznosti pri otrocih. Ena izmed teh je t. i. “trikotni model” treh sestavin.

Nekateri raziskovalci so opazili tri sestavine, ki lahko prispevajo k nastanku anksiozne motnje: 1. biološka občutljivost 2. osebnost 3. stres

Biološka občutljivost je na nek način enakovredna genom oz. podedovanim značilnostim, ki včasih vključujejo “občutljivo” dispozicijo oz. temperament. T

o pomeni povečano občutljivost za dražljaje (svetlobo, zvoke, dotik itd.) in čustveno odzivnost. Taki otroci so bolj nagnjeni k anksioznosti. Otrokova edinstvena osebnost se oblikuje v interakciji temperamenta z zgodnjimi življenjskimi izkušnjami, posebej v družinskem okolju. Če ima otrok občutljiv značaj, lahko v kombinaciji z določenimi življenjskimi izkušnjami razvije poseben vzorec osebnostnih potez, ki lahko vodijo v anksioznost.

Te osebnostne poteze so: ó močan občutek odgovornosti, ó nezmožnost sprostiti se, ó visoki standardi za dosežke, ó težnja po ugajanju drugim, ó neodločnost, ó pretirana občutljivost za kritiko ali zavračanje, ó nagnjenost k zaskrbljenosti. Če k temu dodamo še stresne okoliščine in različne stresorje, ki lahko sprožijo anksioznost, se poveča verjetnost za razvoj anksiozne motnje.