Katastrofalne razmere na ŠVEDSKEM? Tole pravi Marko Potrč: ˝Ko komu tukaj na Švedskem razlagam, kaj se dogaja v Sloveniji, me gleda z odprtimi usti in ne verjame, da je to res˝

Na Švedskem naj bi razmere v zadnjih dneh bile katastrofalne.

Oglasil se je tudi švedski kralj Karl Gustav XVI, ki je javno izrekel kritiko na obvladovanje epidemije. Povedal je, da jim je spodletelo, da imajo veliko umrlih in da je to grozno.

Številni so se ob tem obregnili tudi ob Marka Potrča.

Ta se je sedaj oglasil in razkril, kaj se tam v resnici dogaja.

Potrč je zapisal:

”KAJ VSE SEM IMEL PRAV? KAJ JE DO ZDAJ POKAZAL ČAS?

Oziroma katere izjave/podatki/pomisleki neodvisne stroke, ki sem jih prenašal ljudem, so do zdaj morali priznati tudi tako imenovani »odločevalcem naklonjeni strokovnjaki«. Na koncu pa nekaj o pravi, lepi sliki Švedske. Ne o tej, ki vam jo prodajajo nekateri mediji.

Pozitivnih stvari se mi namreč zdi, da manjka doma. Zelo.

Vir: Facebook/ markopotrč

Stanje, v katerem so ljudje v Sloveniji, od daleč izgleda kot fikcija. Kot scenarij filma. Ko komu tukaj na Švedskem razlagam, kaj se dogaja v Sloveniji, me gleda z odprtimi usti in ne verjame, da je to res. Recimo, da je prepovedano kupiti bundo za otroka ali pa, da imamo policijsko uro. Zdi se jim preprosto ne nemogoče, da se ljudje temu ne bi uprli. A jim poskušam razložiti, da se je ljudi do tega peljalo postopoma. Po korakih. In da jih je zaradi uspešne propagande toliko prestrašenih, da celo tovrstne omejitve življenja podpirajo, jih zahtevajo. Eden me je nato vprašal »Ampak, a je to potem življenje? A ljudje ne vidijo, da to ni življenje? Ta virus bo velika večina ljudi normalno prebolela. Kot mnogo bolezni do danes. Tudi starejši. So se pa življenju zaradi strahu pred tem odpovedali sami.« In tukaj nisem imel druge možnosti kot da rečem »Da, drži.«

Velikokrat me ob takšnih pogovorih prime žalost, če sem čisto odkrit. Tista vrsta žalosti, ki ti vrta po podzavesti. Vsakič, ko podzavestno potegneš primerjavo med domom in stanjem tukaj v določeni situaciji. Tukaj recimo ljudje ne odskočijo na ulici in ne kličejo policije, ker smo brez mask ali ker so otroci na igrišču. Otroški smeh je tukaj na vsakem koraku. V tem času je prepleten s krasnim božičnim vzdušjem. Imajo ukrepe. A razumne. Hodijo v službe, po nakupih za družino in pokramljajo s prijateljem. In ko vidim naslove v domačih medijih, ki se ukvarjajo s Švedsko in več ko očitno zavajajo, sem preprosto razočaran. Predvsem je prisoten občutek, kot bi Švedom prav želeli katastrofo. Da bi kasneje lahko rekli »vidite …«. To se mi zdi grozljivo. Kot sem že rekel; drug drugemu bi naj želeli le najboljše.

Recimo pompozen naslov »Švedi prinzali, da jim je spodletelo«. To je izjava kralja, ki je (če se ne motim) star 74 let, torej rizična skupina in funkcionira kot pač funkcionira. In do tega ima vso pravico, da se razumemo! A naši mediji seveda v naslov postavijo zgolj to. Kot bi to bilo dejstvo. Pa ni. Zakaj v naslov recimo ne dajo, da je drugačnega mnenja njihov premier? On vztraja, da ni mogoče reči, da je njihova strategija spodletela. Ker dejansko tudi ni! Že samo če pogledamo številke. Kdaj so resni novinarji nehali gledati številke in iščejo samo čim bolj priročno izjavo za prikazovanje čim slabše slike? Ker realna slika je, da imajo z razumnimi ukrepi, s praktično normalnim življenjem za ljudi, Švedi v preteklih dveh, treh mesecih precej boljše številke kot mi, ki imamo nepredstavljivo stanje za ljudi. Stanje, ki je ljudem tukaj nedojemljivo.

Postavimo se leto dni nazaj. Kaj bi vi takrat rekli, če bi vam nekdo napovedal sledeče:

Da bo polovici Slovenije »dovoljeno« kupiti bundo, nogavice ali drug kos oblačila za otroka, drugi polovici pa ne.
Da bomo imeli policijsko uro. Sredi Evrope, sredi Slovenije, v letu 2020.
Da bo policija tudi čez dan nadzorovala gibanje državljanov in preverjala, ali smo v tistem območju, ki nam je določeno, kjer nam je »dovoljeno« biti.
Da bo mamica dobila visoko globo, ker bo ugriznila/delila rogljiček s hčerkico na ulici.
Da bo mladenič, ki je naredil XY kilometrov, ker je pridno delal oziroma dostavljal hrano, dobil visoko denarno kazen, ker bo postal, si odpočil in malical.
Da naši otroci ne bodo smeli več imeti otroštva, ne bodo smeli videti vrstnikov in bodo v bežali pred policijo z igrišč kot da so kriminalci.
Da bo mnogo dejavnosti, v katerih bo strogo prepovedano delati oziroma boš lahko dobil visoko globo, če si boš drznil delati, država bo pa od teh istih podjetnikov denar v obliki raznih dajatev državi vseeno zahtevala.
Da boste morali prositi za dovoljenje ministrstva za delo, oziroma ministra, če se boste želeli poročiti.
Da bo takšno stanje vladalo kljub temu, da ne bo kakršnihkoli dokazov, da je tovrsten odvzem svobode ter groženj/represije kakorkoli učinkovit v boju z virusom.
Pravzaprav ne samo, da ni dokazov, da bi vsi ti rigorozni ukrepi, ki so po drugi strani uničili na tisoče življenj, imeli kakršenkoli učinek. Imamo dokaz, da praktično nimajo učinka. Čas je to pokazal. Naslednjih 14 dni ni več ključnih, ker je minilo tolikokrat 14 dni, da v to res verjamejo samo še najbolj zaslepljeni. In čas je tudi pokazal, kje vse sem imel prav. Katera sporočila strokovnjakov, ki sem jih prenašal, zdaj dejansko priznavajo tudi naši odločvelaci oziroma njim sicer naklonjeni strokovnjaki.

1. Recimo PCR testi. Da so nezasnesljivi in dejansko ne pokažejo, da je nekdo okužen ali kužen je že letos poleti v pogovoru z mano razložil strokovnjak, mikrobilog Miha Avberšek. Pa sem takrat bil teoretik zarote. No, do danes je to med drugim na nacionalni televiziji priznala tudi gospa Lejko Zupanc, predstojnica infekcijske klinike. Ona pa verjetno ni teoretik zarote.

2. Ali pa statitistika umrlih; da je sestavljena po nedpostunem ključu sem razložil že pred časom. Ker gredo v njo vsi, ne glede na dejanski razlog smrti, če so le pozitivni na testu. Tudi takrat sem bil deležen marsičesa. A to je medtem javno priznala tudi gospa Mateja Logar; “V Sloveniji beležimo kot smrt zaradi covida vse smrti pri osebah, ki so dokazano pozitivne, ne glede na vzrok smrti.” A se zavedamo, kaj je povedala s tem? No, med drugim tudi natančno to, kar sem jaz povedal že pred njo. Le da tudi ona zaradi tega ni teoretik zarote.

3. Miha Avberšek je poleti v pogovoru z mano prav tako povedal, da respiratornega virusa ne gre kar tako ustaviti, kot so določeni to tolmačili, predstavljali. Vprašanje takrat je bilo, kaj pa če virus vseeno najde pot in gre naokoli? Kaj pa, če bodo vsi tako zelo rigorozni ukrepi samo prinesli grozljive posledice za gospodarstvo in na tisoče ljujdi, zgodb, virus pa se bo vseeno širil? Kaj pa če ga razni lock downi samo začasno malo umirijo in potem vsakič znova, ko se »odpremo«, ta pride nazaj?

No… in kako so se obnesli vsi ti ukrepi do danes? Ne samo pri nas, povsod. Pri nas še posebej slabo, a povsod je podobno. A smo uspeli »uničiti«, »ustaviti« virus? Odgovor poznamo vsi.
Kar želim povedat; lahko ste me porivali med teoretike zarote, medtem, ko sem jaz prenašal zgolj sporočila za razumne ukrepe. To, da se je vsekakor potrebno lotiti zaščite ranljivih, a ne moremo v imenu te zaščite ranljivih, v pogubo peljati vseh drugih. To je blazno. To nima nobenega smisla.

In medtem, ko se Slovenija ukvarja s takšno izgubo človekovih pravic ter svobode, kot si je ne bi drznil predstavljati nihče izmed nas še pred letom dni, ljudje na Švedskem živijo svobodno. Z razumnimi ukrepi, ki ne povzročajo depresije, samomorov in grozljivega uničenja gospodarstva, kljub temu pa s precej boljšimi številkami od nas. Pa če bi imeli enako slabe številke kot jih ima Slovenija, a bi živeli svobodno oziroma z razumnimi ukrepi, bi še vedno bili zmagovalci. To si morate dati pred oči slovenski mediji.

Kljub temu, gre vse to – odvzem pravic, svobode, odvzem otroštva … pravzaprav odvzem življenja – naprej. V vse hujše ukrpe. Ljudje so zaprti skoraj kot živali. Strah me je, da so se ljudje že preprosto vdali v to. Češ, tako mora biti. Pa ob tem ne mislim samo mladih, ali delovno aktivnih. Še posebej brez možnosti odločanja o lastnem življenju so starostniki. A ne počnemo vsega tega prav zaradi njih? Veste, kakšna je realnost? Zaprti so v sobah domov za ostarele, brez pravice, da bi se sami ali njihovi svojci odločali o tem, kaj in kako se ali se bo dogajalo z njimi. Niti o tem, a smejo ob njihovi smrti ob njih biti tisti, ki jih imajo radi, več ne smejo odločati sami. Če ste starostnik v domu, umirate izolirani, odrezani od tisih, ki jih imate radi in brez možnosti, da kakorkoli sami odločate o čemerkoli. Umirate ne kot ljudje, temveč kot številka. Kot del statistike, ki se jo potem zvečer pokaže pri poročilih. Postavite se v kožo starostnika v domu za ostarele, ki bi samo rad videl svoje otroke, vnuke še zadnjič v življenju. Pa so se oblastniki odločili, da ne sme. Grozljiva predstava.

Določene skupine ljudi lahko ta virus vsekakor ogroža. Tukaj ni dvoma. Ampak, kot sva tudi z z Miho Avberškom ugotovila že poleti, to ni nič novega. Kot recimo tudi niso bile epidemije gripe. Praktično vsako leto. Tega dejstva ne smemo pozabiti v tem več mesečnem propagandnem bombardiranju s številkami ter slikami krst.

In poudarjam; za slabo stanje ne more biti krivo slovensko zdravstvo! Ker vem, da zdravstveni delavci v Sloveniji dejansko dajejo vse od sebe. Vprašati se pa moramo, v kakšnih pogojih so prisiljeni delati že vrsto let. Že dolgo vemo, da so bili na robu zmogljivosti ob vsakoletni večji pojavnosti gripe. To ni nič novega. Da bo sistem prišel na rob tudi letos, ni nič nepričakovanega. Tudi to je napovedal strokovnjak že poleti! Pa se je kaj naredilo za to, da se zagotovi sredstva, da se to prepreči? Ko zdaj sporočajo, kako so na meji zmogljivosti, ne smemo pozabiti, da jim delo zdaj še dodatno otežujejo nečloveški protokoli in pravila. In te imajo, ker se je ta virus uvrstilo v prvo skupino nalezljivih bolezni, kjer je recimo kuga, ebola in podobno. In v primeru kuge ali ebole bi vsi ti protokoli pili vodo.

Pri tem virusu je pa ne. Zgolj vodijo v začaran krog, ki nas pa na koncu dejansko stane življenj. Ni čudno, da so na robu zmogljivosti, ko se morajo obnašati, kot da virus ubije praktično vsakogar. A to ni res! Še enkrat; študija svetovne zdravstvene organizcije jasno govori, da ta virus resno ogroža 0,05 odstotka ljudi, ki so stari manj kot 70 let. 0,05 odstotka, če ste stari recimo 68 let! Če ste pod 50, pod 40, ali celo otrok pa še veliko, veliko manj! To je uraden podatek študije WHO. In vprašajmo se, kje bi bilo zdravstvo in zdravstveni delavci, če bi takšni protokli, takšna pravila veljala v časih hude epidemije gripe lani ali na začetku letošnjega leta? Na kakšno mejo bi ta isti sistem prišel takrat? In mimogrede; a je samo meni zelo, zelo čudno, da gripe več ni?! A se mi zavedamo, da je to nemogoče? Pa uradne številke govorijo prav to. A tukaj noben raziskovalni novinar vsaj ne privzdigne obrvi? A ste vsi že popolnoma apatični? Tukaj bi morali zvoniti alarmi že vsaj pol leta.

Jaz se namerno zadnje čase manj oglašam. Ker želim dati času čas, kot se temu reče. Do danes se je že izkristaliziralo marsikaj. Torej vsi ti grozljivi ukrepi, ki so že potopili ogromno družin, življenj in še več jih bodo v prihodnosti, na drugi strani ne morejo pokazati uspešnosti. Vse to neverjetno sovpada s tem, kako je letos poleti v pogovoru razmišljal mikrobiolog Avberšek.

Ta virus je tukaj in tukaj bo tudi ostal. Z njim bo treba živet. Kot z mnogimi drugimi do danes. To poudarjam od začetka, ker tako govori tudi neodvisna stroka!

Torej naj se vrnem k vprašanju; če bi vam te stvari, ki vam v tem trenutku grozljivo omejujejo ter krojijo življenje, nekdo napovedal pred dobrim letom, kaj bi mu rekli? Verjetno bi ga najprej označili za teoretika zarote. Rekli bi »Nikakor! Mi ljudje bi se temu uprli!« A uprli bi se verjetno, če bi vse to prišlo naenkrat. In če v vas ne bi uspeli vzbuditi strahu. Pa so ga. In vse to se je uvajalo počasi. Tako rečeno korak po korak.
In zdaj se moramo vprašati, koliko takšnih korakov, predvsem pa v katero smer, je za nas še predvidenih.

Te fotografije pa so nastale včeraj. To je prava slika Švedske v teh dneh. Ne apokalipsa in panika, ki vam jo prodajajo nekateri mediji. Razumni ukrepi. In ljudje, ki niso pod neprenehnim pritiskom ter stresom. Na robu zloma in tega, da se med seboj napadejo.

Bili smo v res prijetni stari industrijski coni, ki je preurejena v prijetne trgovinice, kavarno, hotel, restavracijo ter trenutno tudi neke vrste božični sejem.

Morda boste opazili razliko napram Sloveniji. In morda, ampak res morda ne boste napadali, žalili, grozili, ampak se boste vprašali, zakaj oni lahko. Že tako dolgo …

Res tople pozdrave domov!”