Med drugo svetovno vojno, ko je po srbskih in bosanskih hribovjih sredi ofenziv pogosto trepetal za življenje, sprva ni bilo možnosti za razkošno življenje, a že od leta 1944 naprej si je lahko privoščil bolj lagodno življenje. Jeseni tega leta se je lahko v osvobojenem Beogradu vselil v prvo vilo.

Svoje novo bivališče si je našel na Dedinju na Užiški 15 (takrat še Romunski ulici) v vili, ki je bila zgrajena leta 1934. Ta vila, ki jo je leto prej začel graditi premožni srbski gradbeni inženir Aleksandar Acović, stala pa je na posestvu njegovega tasta, bogataša in beograjskega župana Miloša Savčića, je bila za tisti čas izjemno sodobna, imela je tudi podzemni bunker. To je bil razlog, da se je aprila 1941, dan po nemškem bombardiranju jugoslovanske prestolnice, v hišo vselila skoraj celotna jugoslovanska vlada pod vodstvom generala Dušana Simovića. Po kapitulaciji kraljeve jugoslovanske vojske so vilo uporabljali nemški vojaški poveljniki v okupirani Srbiji.

Po Titovi smrti je vila znova dobila predsedniškega stanovalca leta 1997, ko se je vanj z ženo Mirjano Marković vselil srbski predsednik Slobodan Milošević. Vila je bila dve leti pozneje tarča letalskega napada Natovih letal. Kot pišejo srbski mediji, sta 22. aprila ob štirih zjutraj vilo, ki jo je Milošević nekaj dni pred tem precej spraznil, sam pa odšel na varno, zadeli dve bombi. Vila je bila precej poškodovana, med drugim je bil uničen nekdanji zlati salon Jovanke Broz. Nedaleč stran, na Užiški 11, so za Tita leta 1979 zgradili še eno vilo, ki je pozneje dobila ime Vila Mir. Ker je Tito kmalu hudo zbolel in odšel v bolnišnico, se v to vilo ninikoli vselil. V Beogradu je Tito po vojni nekaj časa živel tudi v Belem dvoru, dvorcu, ki ga je leta 1937 zgradila srbska oziroma jugoslovanska kraljeva družina Karađorđevićev. Ob Belem dvoru je leta 1946 tudi pokopal svojo veliko ljubezen Davorjanko Paunović - Zdenko, tam pa naj bi tudi živel od leta 1975 naprej, ko se je sprl z Jovanko.

Toskanska vila na Brdu

Tito, ki se ga je na Zahodu oprijel vzdevek zadnji Habsburžan, se seveda ni zadovoljil samo s svojimi beograjskimi vilami. Kot absolutni vladar Jugoslavije je imel na voljo številne vile po vsej državi, čeprav uradno niso bile v njegovi lasti. Te vile lahko delimo na dve vrsti vil oziroma objektov: na tiste, ki so bile na jadranski obali, in tiste, ki so bile v notranjosti države, in sicer na krajih, kjer je bil v bližini gozd, kamor je lahko šel Tito na lov na divje živali. Eden od teh je tudi Grad Brdo pri Kranju. Ta grad je imel v svoji zgodovini številne lastnike. Leta 1935 je grad kupila kraljeva družina Karađorđevićev in ga prenovila. Postal je protokolarna rezidenca z vrtom po vzoru toskanskih vil. Grad so leta 1947 podržavili in ga v 50. letih znova prenovili. Tako prenovljen je postal Titova rezidenca. Na gradu, ki je bil blizu letališča Brnik, je Tito sprejemal visoke goste iz tujine. V prostem času se je rad sprehajal v naravi v okolici gradu in hodil na lov.

Zadnjič je bil na Brdu leta 1980, tik preden so ga hudo bolnega odpeljali v ljubljanski klinični center. Notranjost gradu je menda še vedno taka, kot je bila, ko sta bila grajska stanovalca zakonca Broz. Na gradu, ki je zdaj v lasti slovenske države, je tako med drugim Titov zlati in Jovankin srebrni salon, njuni ločeni spalnici, v pritličju pa je lovska soba, v kateri sta Tito in Jovanka razstavila svoje lovske trofeje.

arhiv Reporterja

Brione je Tito prvič obiskal leta 1947, že leta 1953 pa je imel na njih svojo rezidenco, v kateri je vsako leto preživel več mesecev.

Panonske vile

Zaradi lova je Tito veliko časa preživel tudi v kompleksu v Karađorđevu, vojvodinski vasi v bližini Bačke Palanke, ki je bil uradno od leta 1973 v lasti Jugoslovanske ljudske armade (JLA), pred tem pa ga je uporabljala jugoslovanska zvezna vlada. V Karađorđevu je Tito tudi sprejemal visoke goste, tam je bila konec leta 1971 pomembna seja Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije (CK ZKJ), na kateri je Tito obračunal z vodstvom reformno usmerjenih hrvaških komunistov in tako končal hrvaško pomlad. Marca 1991 je bil v Karađorđevu sestanek med Miloševićem in hrvaškim predsednikom Franjem Tuđmanom, na katerem naj bi se dogovarjala o razdelitvi Bosne in Hercegovine.

Nedaleč stran od Karađorđeva, na hrvaški strani Donave, je Vila Dunavka, kjer se je leta 1952 Tito poročil z 32 let mlajšo Jovanko. V bližini vile, ki je bila pred vojno v lasti vukovarske grofovske družine Eltz, so bila lovišča, kamor je Tito hodil na lov. V bližini naj bi dal zgraditi tudi pristajališče za helikopter. Zaradi lova se je Tito po drugi svetovni vojni velikokrat zadrževal tudi v lovskem dvorcu Tikveš, ki leži slabih sto kilometrov severneje v Baranji. Vilo Dunavko in dvorec Tikveš(zgrajen v 19. stoletju in pred drugo svetovno vojno v lasti jugoslovanske kraljeve družine, pred prvo svetovno vojno pa v lasti nadvojvode Friedricha Habsburškega) so v času domovinske vojne na Hrvaškem v letih 1991 in 1995 zasedali srbski uporniki. Kot pišejo hrvaški mediji, sta vila in dvorec zdaj v lasti hrvaške države.

Skrite vile

Na Hrvaškem so za Tita leta 1958 v Gorskem Kotarju v bližini naselja Gerovo zgradili veliko lovsko hišo, a jo je maršal obiskal samo dvakrat, ko je šel na lov na divje peteline. Med letoma 1948 in 1953 so zanj zgradili tudi rezidenco v gozdu v bližini Plitviških jezer. Rezidenco naj bi gradili politični zaporniki iz Lepoglave, Gradiške, Mitrovice in celo z Golega otoka iz zelenega kamna, ki so ga prepeljali iz Medvednice nad Zagrebom. Pod vilo, ki je dobila ime Izvor, je bil zgrajen predor, ki jo vodil na drugo stran hriba. Kodno ime za vilo naj bi bil Objekt 99, menda zato, ker naj bi temelje vile zgradilo 99 zapornikov (po drugi razlaga pa zato, ker je med gradnjo umrlo 99 zapornikov). Vilo, ki je tako rekoč skrita v gozdu, naj bi Tito obiskal samo dvakrat ali trikrat. Med vojno na Hrvaškem so jo zasedli srbski uporniki, pozneje pa so bili v njej hrvaški specialci. Po letu 2000 je bila vila zapuščena, zdaj je v zelo slabem stanju in popolnoma izropana.

Tito je rad odhajal na lov tudi v bosanske gozdove, kjer je med letoma 1941 in 1944 vodil partizansko vojsko in se vojskoval z Nemci ter njihovimi zavezniki. V gozdovih okoli Bugojna so zanj zgradili dve vili, eno leta 1972 v Koprivnici, drugo pa leta 1974 v Gorici. Južneje od Bugojna, v Konjicu, so med letoma 1953 in 1979 zgradili Titov bunker, v katerem je bilo menda prostora za 350 ljudi. Ta bunker bi uporabili v primeru jedrskega napada na Jugoslavijo. Vila, ki se imenuje Titova vila, je tudi na planini Zlatibor v Srbiji, a Tito verjetno v njej nikoli ni živel. Kot pišejo srbski mediji, je bil dosmrtni predsednik tam samo enkrat leta 1974, ko je imel na dvorišče vile kosilo. Pred drugo svetovno vojno je bila vila v lasti beograjskega odvetnika Aleksandra Pavlovića.

brdo.si

Tito je v Sloveniji pogosto bival v Gradu Brdo pri Kranju, kjer je med drugim razstavil trofeje uplenjenih živali.

Titovi Brioni

Poleg lova v širnih gozdovih je Tito poletja rad preživljal ob jadranski obali. Leta 1947 ga je pot prvič zanesla na otočje Brioni ob istrski obali. Brioni imajo staro zgodovino že iz predrimskih časov, njihova turistična zgodovina pa se začne leta 1893, ko je otočje kupil avstrijski industrialec Paul Kupelwieser in za upravitelja nastavila Slovenca Alojza Čufarja. Na otoku je nekaj časa preživel tudi avstrijski prestolonaslednik Franc Ferdinand, ko si je ob Jadranu zdravil jetiko. Po Kupelwieserju je otočje zamenjalo še nekaj lastnikov. Med drugo svetovno vojno so otočje bombardirala zavezniška letala in med drugim poškodovala nekaj hotelov. Po vojni je za obnovo otočja poskrbel Tito. Pri obnovi je sodeloval tudi slovenski arhitekt Jože Plečnik. Na Brionih, ki so bili zaprti za navadne obiskovalce, je Tito sprejemal pomembne politične goste, a tudi hollywoodske in druge zvezdnike, kot so bili Elizabeth Taylor, Richard Burton, Sophia Loren in Gina Lollobrigida. Na Brionih je Tito leta 1956 z egiptovskim predsednikom Naserjem in indijskim predsednikom Nehrujem podpisal Brionsko deklaracijo o neuvrščenosti.

arhiv Reporterja

Na Užiški 11 v Beogradu so za Tita leta 1979 zgradili novo vilo, v kateri pa ni preživel niti dneva, saj je prej umrl. Zdaj se imenuje Vila Mir.

Na otoku Veliki Brioni je Tito uredil živalski vrt Jadranka, v katerem je imel bengalskega tigra, črnega panterja, pume, leoparde, medvede, eksotične ptice. Na otoku je bil tudi safari s kamelami, sloni, zebrami, lamami, žirafami in modrimi antilopami. Na otočku Vanga, kamor je odšel, ko se je želel malce odmakniti od vsega, si je zgradil rezidenco, kamor so imeli vstop samo njegovi najbližji sodelavci. Po njegovi smrti so Brione leta 1983 razglasili za narodni park in spominsko območje. Po uvedbi večstrankarske demokracije si je na Brionih svojo rezidenco omislil hrvaški predsednik Tuđman. Tam je bila julija 1991 pod političnim pokroviteljstvom Evropske gospodarske skupnosti (EGS), to je zdajšnje Evropske unije, podpisana Brionska deklaracija, ki je uradno končala vojno za Slovenijo oziroma spopade med slovenskimi silami in JLA.

Vila v zdraviliškem Igalu

Leta 1976 se je vse bolj bolehen Tito zdravil v črnogorskem zdravilišču Igalo v Boki Kotorski. Ker je bil zelo zadovoljen z zdravljenjem, je v Igalu dal zgraditi Vilo Galeb, ki ima 5500 kvadratnih metrov površine. Ob vili je park, ki ima 75.000 kvadratnih metrov. Štirinadstropna vila, ki ponuja čudovit razgled na Boko Kotorsko, je bila zgrajena v šestih mesecih in že januarja 1977 jo je Tito prvič obiskal. Tito je v njej bival štirikrat in v tem času v vili ostal od štiri do sedem tednov. V vili sta tudi bazen in kinodvorana, v kateri si je Tito zvečer rad ogledal kakšen ameriški vestern. V kleti je zaklonišče v primeru jedrskega napada. Kot pišejo črnogorski mediji, je v zaklonišču oziroma bunkerju tudi akvarij z ribami. Voda za akvarij prihaja iz iste cevi kot za preostali del vile. Če bi ribe začeli poginjati, bi bil to znak, da je voda zastrupljena. Predsedniški apartma je bil ločen z barvami: modra za Tita in rožnata za Jovanko, ki pa je vilo obiskala samo enkrat, saj je bila od leta 1977 v neuradnem hišnem priporu. V vili je tudi modra kopalnica, ki je ime dobilo po dragem modrem brazilskem marmorju. Vilo je Tito zadnjič obiskal aprila 1979 in ravno takrat je Črno goro stresel potres.