˝Mojim otrokom je šola na daljavo všeč, smo bolj povezani kot družina,˝ pravi mamica

V uredništvu iskreni.net so prejeli pismo mame šestih otrok Agate Slivka, ki želi, da se ob pozivih in protestih staršev in otrok za odpiranje šol sliši tudi glas tistih, ki jim trenutni način šolanja glede na razmere povsem ustreza. Njen pogled objavljamo v nadaljevanju.

Smo 8-članska družina, 4 otroci so osnovnošolci (8., 6., 3. in 1. razred), 2 pa predšolska (4 leta in 6 mesecev). Moj mož dela v bolnišnici in v času epidemije dela še več kot prej. Jaz sem z otroci doma. Živimo na podeželju, v hiši na samem.

Otroci hodijo v majhno podeželsko šolo, kjer so razredi zelo majhni (3 – 13 otrok). Učiteljice se zelo trudijo za otroke že v normalnem času, zdaj, v času šolanja na daljavo, pa sploh. Gradivo pripravljajo tako, da otroci lahko delajo samostojno, le mlajši potrebujejo nekaj pomoči pri delu z računalnikom (pa tudi pri tem postajajo vedno bolj samostojni). Navodila in razlage so razumljive in natančne, tako da nam, staršem, ni potrebno snovi dodatno razlagati – nič več kot v času, ko so normalno v šoli.

Vir: iskreni.net

Starejša otroka imata po več video konferenc na dan, tretješolec ima vsak dan eno, prvošolec pa eno do dve na teden. Na teh video konferencah jim učiteljice razložijo novo snov, kot če bi bili v šoli. Če česa ne razumejo, lahko vprašajo že med video konferenco ali pošljejo e-mail učiteljici. V večini so učiteljice zelo odzivne in hitro odgovorijo na vse e-maile. Mislim, da otroci zaradi šolanja na daljavo ne bodo imeli nobenega primanjkljaja znanja. Ravno nasprotno, ker imamo starši več nadzora, so domače naloge narejene redno in sproti, delovni zvezki pa res v celoti izpolnjeni.

Mojim otrokom je šola na daljavo všeč, ker zjutraj ni naglice, ko jih sicer še zaspane zbujamo, da se oblečejo, pozajtrkujejo in že pripravljeni pričakajo šolski kombi. Doma otroke vzgajamo za določene vrednote, ki pa se v šoli težko držijo. Kot sem že napisala, obiskujejo manjšo podeželsko šolo, kjer imajo malo sošolcev, zato si ne morejo izbirati družbe. Če se s sošolci ne razumejo, ostanejo sami. Zato včasih pridejo domov precej razdraženi. Sama vožnja po ozkih ovinkastih cestah do šole in nazaj pa tudi povzroča slabost. Tako včasih otrokom obiskovanje šole predstavlja dodaten stres, ki ga zdaj nimajo. Opažam, da so v času šolanja na daljavo precej bolj umirjeni, zato si tudi otroci sami ne želijo nazaj v šolo.

Prednost šolanja na daljavo vidim tudi v tem, da si lahko otroci vsaj deloma razporedijo obveznosti po svoje. Lahko delajo v svojem tempu in si vzamejo toliko časa, kot ga potrebujejo. Moj prvošolec je malo bolj počasen pri pisanju in je v šoli težje sledil ostalim, zdaj pa lahko dela v svojem tempu in ima odmor, ko ga potrebuje. Pri tem se ne more primerjati z drugimi, zato tudi nima občutka, da je slabši od ostalih. Šestošolec ima motnjo pozornosti. Šola na daljavo mu je veliko bolj všeč, ker je doma lahko sam v sobi, ko dela naloge, in ga drugi ne motijo.

Zdaj, ko poteka šolanje na daljavo, otroci običajno prej končajo vse obveznosti, saj nimajo toliko domačih nalog, ki bi jih morali delati še popoldne, zato so lahko več zunaj in se skupaj igrajo. Zato so se med seboj bolj povezali in se bolje razumejo. Poleg tega starejši otroci »povlečejo naprej« mlajše. Ko imajo kakšno nalogo za na primer likovno umetnost, ustvarjajo vsi skupaj. S tem se tudi mlajši učijo in napredujejo. Ker so več doma in imajo več časa, so starejši otroci tudi bolj vključeni v skrb za dojenčka – ter v ostala domača opravila. S tem razvijajo občutek za potrebe drugih in empatijo, pa tudi čut za skupno dobro.

Priznam, da meni šola na daljavo predstavlja določen napor. Dojenček zahteva svoje. Prvošolec potrebuje stalen nadzor, da naredi naloge. Gradivo, ki ga pošlje učiteljica, je sicer tako, da bi lahko delal sam, vendar je treba stalno paziti, da se ne zamoti s čim drugim. Tudi šestošolec z motnjo pozornosti potrebuje precej nadzora, ali je naredil in poslal učiteljicam vse, kar je treba. Po drugi strani pa so otroci veliko bolj umirjeni in jih je lažje pripraviti do dela. Šola na daljavo od nas zahteva kar nekaj organizacije in dogovarjanja, da česa ne pozabimo in da ne motimo drug drugega. Vendar tudi to vidim kot pozitivno – otroci se učijo prilagajanja in dogovarjanja.

Kot vsi starši imava tudi midva rada svoje otroke in zanje želiva najboljše. Zavedava se, da sva odgovorna za svoje otroke. Že ko sva se odločala zanje, sva vedela, da se bova morala zaradi njih tudi čemu odpovedati. Zdaj smo res starši tisti, ki učimo in vzgajamo svoje otroke, ne da smo samo roditelji, ki jih spravijo na svet, potem pa se vsi drugi ukvarjajo z njimi, samo starši bolj malo. V dani situaciji se nama šola na daljavo zdi najboljša možnost, saj želiva otroke (in sebe) zaščititi pred okužbo in jim nuditi varno okolje. Če to pomeni, da morava vložiti več truda in se več dogovarjati in prilagajati, naj bo tako. Največja nagrada so zadovoljni in zdravi otroci.