28- letna Slovenka se je preselila v Dubaj, tam postala stevardesa, našla pa tudi ljubezen!

Eva Flerin je že kot majhna deklica vedela, da si nekoč želi prepotovati svet in si življenje ustvariti tujini. Pri 12 letih je sanjala o življenju v Avstraliji, a jo je pot kasneje najprej zanesla naprej v Veliko Britanijo, kjer je delala kot au pair, pred nekaj leti pa so se ji uresničile sanje: postala je stevardesa za letalsko družbo Emirates in se preselila v Dubaj.

"Definitivno služba ni tako lahka, kot sem pričakovala," priznava in dodaja, da ima po treh letih še vedno težave s spanjem, a je vseeno ne bi zamenjala. "Še vedno menim, da je to najboljša izkušnja."

V Dubaju pa ni našla le novih izkušenj, ampak tudi novo ljubezen. S fantom, ki je Maročan, sta se spoznala na začetku pandemije, in čeprav prihajata iz dveh različnih kultur, dokazujeta, da ljubezen resnično premaga vse.

Eva je 28-letna Domžalčanka, ljubiteljica potovanj, punca, ki zelo rada govori in odkriva nove kulture ter obožuje otroke, branje knjig, teater, sprehode v naravi, sončne dneve in morje. Z eno besedo, Eva je popoln ekstravert. Samo žuranja ne maram. (smeh)

Tvoje življenje ni ravno običajno ... Si vedno čutila v sebi ta nemir, željo po potovanju, dogodivščinah? Kdaj so potovanja postala tvoja strast?

Ta odgovor se bo zdel hecen, toda če bi vprašali moje starše, sem od svojega 12. leta naprej govorila, da bom nekega dne živela v Avstraliji. Ne vem, zakaj Avstralija, vendar sem bila prepričana, da je to to. In ko sem imela končno možnost obiskati velik del sveta, se je moje mnenje kaj hitro spremenilo. Imam sorodnico, ki je mojim staršem od nekdaj govorila, da jaz nisem za Slovenijo, da bom odšla ven, v svet.  Vedno sem si želela raziskovati, videti več, doživeti več. 

 

 

Eva Flerin-1FOTO: osebni arhiv

Dejala si, da si že v srednji šoli vedela, da si želiš nekoč postati stevardesa, a te je pot najprej odpeljala v London, kjer si nekaj let delala kot au pair. Kaj, bi rekla, si se naučila v času življenja v Londonu? 

Tako je. V London me je vlekla želja, da bi izpopolnila angleščino, obenem pa preživela čas z otroki in spoznala novo kulturo. Moja gostiteljska družina je bila judovska, tako da so imeli kar nekaj različnih navad, ki se jim je bilo treba prilagoditi. 

Kaj pa je bilo tisto, kar te je vedno privlačilo pri delu stevardese za Emirates? 

Emirates je ena izmed najboljših letalskih družb na svetu. Letijo na 161 destinacij in so multikulturna letalska družba. Tudi videz njihovih zaposlenih mi je všeč. Izjemno veliko dajo na to, kako si videti v uniformi, tako da imamo tako imenovane image and uniform officers (nadzornike videza in uniforme, op. a.), ki nas preverjajo pred leti. Mejkap, frizura, nohti, vse mora štimati. Tudi uniforma mora biti brezhibna, čevlji zloščeni.  Držijo se nekega standarda in so kar strogi, kar mi je všeč, saj potem vse veliko bolj štima. Skoraj na vsakem letu je zastopanih približno 15 različnih narodnosti. To je tako velika firma, da sem v treh letih morda dvakrat letela z isto stevardeso oziroma stevardom. Na skoraj vsakem letu vidim popolnoma novo zasedbo osebja, vsakič delaš z drugimi ljudmi. Vsi smo si tako različni, pa vseeno vse funkcionira. 

So se po tem, ko si dobila službo, vsa tvoja pričakovanja uresničila?

Na tako imenovani golden call ali zlati klic sem po intervjuju čakala dobra dva meseca, vsak dan sem nestrpno čakala na klic. In ko sem ga končno dobila, sem bila presrečna. Služba definitivno ni tako lahka, kot sem pričakovala. Mi namreč nimamo rutine. Po skoraj treh letih imam še vedno probleme s spanjem. Nikakor ne morem zaspati čez dan, spanje ponoči pa je luksuz. Tudi delo z ljudmi ni enostavno, vendar še vedno menim, da je to najboljša izkušnja.

 

Eva Flerin-3FOTO: osebni arhiv

Ljudje smo bitja navade in večje spremembe nas pogosto plašijo. Te je bilo kaj strah?

Niti malo. Mogoče me je malo skrbelo dejstvo, da nisem tam nikogar poznala in da je to čisto drugačna država z drugačno kulturo in življenjskim slogom. 

Kako je videti tvoj delovni teden? Kaj po navadi počneš, kadar si prosta?

Pred pandemijo je bilo veliko bolj pestro, tako da niti nisem imela toliko prostega časa. Delovni urnik dobimo enkrat na mesec, kar mi omogoča, da si naredim načrt. Ko vem, na katere dni bom gotovo prosta, lahko letim v Slovenijo ali počnem, kar koli želim. Proste dni po navadi preživim s fantom in prijatelji. Rada grem tudi na bazen, plažo, vodene vadbe, veliko se tudi zadržujemo v nakupovalnih centrih, saj je čez dan prevroče, da bi bil zunaj. Sedaj imamo v  Dubaju Expo 2020 in se vsak dan nekaj dogaja, tako da nam ni nikoli dolgčas. 

En teden po tem, ko si prejela klic, da si sprejeta, si že pospravila kovčke in se preselila v Dubaj. Je bilo kaj kulturnega šoka? Na kaj se je bilo najtežje privaditi v Dubaju?

Najbolj sem se bala, ali bodo res tako strogi glede oblačil, vendar ni tako hudo. Ko je v Dubaju ramazan, je treba malo bolj paziti na to, kako si oblečen – pokrita kolena in rame – prav tako ne smeš čez dan piti ali jesti v javnosti ter predvajati glasne glasbe. To je bilo gotovo nekaj novega, vendar se navadiš. Dubaj je tudi zelo varno mesto, tukaj se nikoli ne počutiš nelagodno, kar mi je noro všeč. Zanimivo je tudi to, da ti nihče ne bo ničesar ukradel. Tukaj lahko brez problema pustiš svoj telefon in torbico na plaži in se greš kopat. Če greš recimo na kavo in moraš na WC, se ne bo nihče dotaknil tvojih stvari pri mizi. 

 

 

Eva Flerin-4FOTO: osebni arhiv

Koliko nasvetov si dobila od družine in prijateljev, preden si šla na pot, in kaj so želeli, da vzameš s seboj?

V družini so navajeni, da ne živim z njimi že praktično od srednje šole. Takoj po osnovni šoli sem namreč odšla v srednjo šolo v Maribor in tam bivala v dijaškem domu, tako da so me starši videli le ob vikendih. Po srednji šoli sem odšla v Portorož in dve leti kasneje v London. Zato je družina  vajena, da sem bolj malo doma. Vsi bližnji so bili zelo ponosni, ko sem odšla v Dubaj, rekli so mi, naj maksimalno uživam in izkoristim to priložnost. Z družino smo imeli poslovilno zabavo, na kateri mi je vsak dal darilce in pismo, ki sem ga prebrala na poti tja. 

Povedala si, da si preprosto hotela videti svet. Je morda šlo tudi za željo po drugačnem načinu življenja, svobodi, dokazovanju, da to zmoreš?

Primarno sem si res želela samo videti svet in iskala sem službo, ki bi mi to omogočala. Rekla sem si, da bom poskusila samo pri Emirates, in če mi uspe, je to to, sicer pa bom to željo opustila. Kar nekaj let sem spremljala razne youtuberke in instagramerke, ki so že delale za omenjeno letalsko družbo, in res me je prevzel njihov življenjski slog. Vse je bilo videti tako super in sanjsko. Kot njihova stevard/-esa imaš namreč ogromno bonitet. Ponudijo ti stanovanje, prav tako krijejo stroške elektrike, vode. Imaš brezplačen prevoz v službo in nazaj, popuste v trgovinah in restavracijah, brezplačen vstop v  fitnese, na vodene vadbe, bazene itd. 

Se ti sicer zdi, da Slovenci dovolj potujemo, raziskujemo druge države in spoznavamo nove kulture, ali bi morali bolj razširiti svoja obzorja?

Mislim, da Slovenci potujejo povprečno veliko. Vsakemu bi svetovala, naj si ogleda čim več sveta in spozna čim več kultur. 

Misliš, da bo kdaj prišel trenutek, ko si boš rekla Okej, dovolj sveta sem videla, čas je, da zaživim mirnejše življenje?

O tem sem se veliko pogovarjava s fantom in menim, da bom, ko bo prišel čas za ustvarjanje družine, dala svoja krila na stran. Res je, da je to v teoriji moja sanjska služba, vendar je v praksi težje izvedljiva. Ko bom nekega dne postala mamica, bi se resnično rada osredotočila na otroke. Moj cilj je tudi živeti nekje v Evropi, da bi imeli otroci vsaj približno tako otroštvo, kot sem ga bila deležna sama.

 

Eva Flerin-2FOTO: osebni arhiv

Kaj v življenju najbolj ceniš?

Definitivno mi največ pomenijo družina, pristna prijateljstva, iskreni in prijazni ljudje ter kvalitetno preživet prosti čas.

Na tvojem Instagram profilu lahko vidimo tudi kar nekaj fotografij, na katerih ti družbo dela fant. Kako in kje sta se spoznala? 

Res je. Moj fant je moj sodelavec in je Maročan. Spoznala sva se, ko se je začela pandemija. Oba namreč živiva v istem naselju, v sosednjih blokih, in imava tudi nekaj skupnih prijateljev. Tako da je vse skupaj prišlo zelo spontano. 

Sta imela kakšne težave zaradi kulturnih razlik?

Res je, da sta to dve povsem drugačni kulturi, vendar je njegova družina tako kot moja zelo razumevajoča, odprta in spodbujajoča.

So bili kdaj trenutki, ko je bilo domotožje preveliko in bi najraje spakirala in odšla domov?

Nikoli. Velikokrat potarnam, da pogrešam naravo, hribe in vse zelenje, ki ga imamo doma, v Sloveniji. Tudi letni časi mi manjkajo, saj v Dubaju dežuje morda dvakrat na leto. Pa še to ni pristno, gre za umeten dež oziroma tako imenovan cloud seeding. Vsako jutro, ko se zbudiš, veš, da bo sončen dan. Tu je praktično vse leto poletje. Pred pandemijo, ko sem veliko potovala, se niti nisem zavedala, da kaj pogrešam, saj sem bila en dan v Evropi, potem spet v Dubaju in čez nekaj dni mogoče v Avstraliji. Zadnje leto smo zaradi pandemije precej manj leteli in zares sem pogrešala slabo vreme in zelenje.