Mama, namaži mi kruh: Se spomnite otroštva, ko smo imeli tako malo, a smo bili tako srečni!

 Igrali smo se gumitvist, skrivalnice, duhove, med dvema ognjema, vrteli hulahop obroč, se igrali s plastičnimi pištolami, risali po asfaltu …

Pustili so nas ven, da se igramo pod enim pogojem – da se vrnemo na kosilo ali večerjo … ali ko se stemni.

Pogosto smo namesto kosila kot “obveznost” prosili, da nam namažejo kruh, ki smo ga jedli z umazanimi rokami, vendar to nikogar ni motilo.

Vozili smo se z kolesi, se igrali v peskovniku , metali frnikole…

Igrali smo se na dvoriščih, na ulici, v naravi, ne pred računalnikom.

Padli smo, se ranili, zlomili kosti, izgubili zobe, vendar nikoli ni bilo nobenih pritožb glede teh incidentov.

Nihče ni bil kriv …Samo mi, in zaradi tega smo včasih dobili “vzgojno”, čeprav nismo bili ničesar krivi.

S kolesom ali peš smo odšli k prijatelju, potrkali na vrata ali pa preprosto vstopili nenapovedano.

Vrata doma se niso zaklepala, tako smo se lahko brez strahu vrnili domov.

Zbirali smo značke, serviete, žvečilne gume in slike živalskega kraljestva, Kinder jajčke, Pez bombone, ovitke od čokolad, ki smo si jih potem izmenjevali s prijatelji, za tiste, ki so nam manjkali.

Otroci so se v atomobilu vozili brez varnostnih pasov in zračnih blazin!

Naše gugalnice so bile pobarvane s sijajnimi barvami na osnovi svinca in nihče ni bil zaskrbljen zaradi tega.

Ko smo se vozili s kolesom, nismo imeli čelad, niti ščitnikov za kolena ali komolce.

Pili smo vodo iz vodnjaka na dvorišču ali tam, kjer smo jo našli – ni bilo plastenke vode za pitje.

Več ur smo izdelovali vozove iz zabojev, desk in cevi, nato pa se spuščali z vrha hriba … kjer smo se spomnili, da nimamo zavor! kjer bi se spomnili, da nimamo zavor!

Jedli smo vse, kar je prišlo … srkali smo omake, vendar nismo imeli težav s težo, ker smo tekali in se igrali …

Cela Coca Cola je bila razdeljena (ko smo imeli dovolj denarja, smo si lahko privoščili veliko – litersko ).

Vsi smo pili iz iste steklenice in nihče ni umrl.

Nismo imeli mobilnih telefonov, pisma so se pošiljala po pošti …

Srečevali smo se osebno, ne virtualno.

Nismo imeli mobilnih telefonov, naprav iPhone, igralnih postaj, mp3, Nintendo 64, xboxov, video iger, številnih kanalov na TV-ju, domačega kina, klepetalnic, digitalnih fotoaparatov, interneta, MSN-ja in Facebook-a …

Pisma in razglednice so se pošiljala po pošti, fotografiranje pa je bil poseben dogodek.

Na ta dan smo oblekli najlepše obleke in nove sandale, potem pa čakali dva tedna, da se slike razvijejo.

Lepota je bila v negotovosti, v pričakovanju.

Moderna možnost »brisanja« fotografij ni obstajala.

Imeli smo prave, iskrene prijatelje.

Nekateri niso bili dobri v šoli, morali so preprosto ponavljati razrede, če se niso učili.

Nihče ni šel k psihologu ali pedagogu.

Ponavljali so leta in leta, dokler niso vedeli dovolj.

Imeli smo svobodo uspeha in neuspeha, odgovornost … In naučili smo se izbrati.

Imeli smo tako “malo”, vendar smo bili tako zelo srečni!