Zdravniki so ji rekli, da ne bo nikdar več hodila, kar jo je spravilo na rob obupa.

A se ni za dolgo predala malodušju in se s trdo voljo podala v boj. Začela je obiskovati terapije in prva leta so bila izredno težka.

 Večkrat je želela vreči puško v koruzo in preprosto obupati. A je vseeno vztrajala, ob strani pa ji je stal, njen zdaj že mož, Andy.

Do nesreče je bila zelo aktivna športnica, zato je še težje prenašala dejstvo, da mora za najmanjšo aktivnost, kot je premakniti eno nogo, potrebno vložiti toliko truda in energije.

Veliko sem prejokala. Mislila sem, da nikoli več ne bom hodila. Je povedala v intervjuju za Cosmopolitan.

Ko me je Andy zaprosil, se bila seveda vesela in presrečna, a vseeno sem dobila grenak priokus. Na svoj poročni dan si želi biti vsaka nevesta v središču pozornosti. Nisem se želela le zapeljati do svojega bodočega moža z vozičkom, želela sem se SPREHODITI do oltarja.

Andy je sicer vedel, da njegova zaročenka pridno obiskuje terapije in se trudi, da ne bi več potrebovala invalidskega vozička in ji je bil pri njeni težki poti v veliko oporo.

Prišel je dan obreda in, ko se je Jaquie z mamo in svojim dedkom pojavila na invalidskem vozičku, nihče ni pričakoval, da bo kar naenkrat vstala in se po OSMIH LETIH od nesreče, sprehodila do svojega zaročenca.

Če je še pred dobrim letom lahko na nogah stala zgolj nekaj deset minut, je hodila in hodila in hodila vse do svojega partnerja, ki je bil vidno ganjen, čeprav je vedel, da se bo to zgodilo.