Seveda je takšna diagnoza Moraitisa močno pretresla. Kemoterapije, ki so mu jih ponujali, je zavrnil.

Zavrnil je tudi nekaj eksperimentalnih zdravil. Vdal se je v usodo. Padel je v globoko depresijo, razmišljal je celo o samomoru.

Naposled se je odločil, da bo umrl v svoji rodni vas na otoku Ikar. Na otoku sta namreč živela še njegova mama in sestra, ki sta skrbeli zanj.

Bilo je to najtemačnejše obdobje v njegovem življenju.

Moraitis je namreč samo ležal in spal, motilo ga je sonce, tudi apetit mu je povsem splahnel. Kazalo je, da ga bo bolezen premagala prej, kot so napovedali zdravniki.

Po tednu dni ležanja, je Moraitis sklenil, da se še zadnjič poslovi od tega sveta.

Njegov stric je bil namreč duhovnik v bližnji pravoslavni cerkvi.

In tu se je zgodil čudež. To je bila največja prelomnica v Moraitisovem življenju.

Sklenil je namreč, da se bo vsak dan življenja vzel kot darilo in, da se bo vsakič zahvalil Bogu za darilo življenja.

Čudež?

Kmalu se je po vasi razvedelo za žalostno usodo, ki čaka Moraitisa, zato so se njegovi prijatelji iz otroštva sklenili posloviti.

Vsak dan so k njemu prihajali prijatelji, znanci, daljni sorodniki ... Mati in sestra, ki sta skrbeli zanj, se spomnita, da se je zgodilo, da je na dan popil tudi po 2 litra vina.

Pa ne samo to!

Moraitis je vse pogosteje po molitvi v cerkvi zahajal v vaško gostilno, kjer je kockal včasih tudi krepko čez polnoč.

Norec!

Da ga ponočevanje in popivanje uničuje, je mami in sestri postalo jasno, ko si je Moraitis nekega jutra zamislil, da si bo uredil vrt. Kaj bo z vrtom, ko pa ne bo dočakal sadove svojega vrtnarjenja, sta mu govorile mama in sestra.

A Moraitis je trmasto vztrajal.

Alkohol pa je naredil svoje.

O depresiji ni bilo ne duha ne sluha. Spal je samo še 5 do 6 ur na dan, ker se mu je mudilo "zahvaliti se Bogu". Potem je sledilo delo na vrtu (ker je bila večina njegovih prijateljev dopoldan po službah), popoldneve pa je preživljal v gostilni.

Seveda mu mama in sestra tega nenavadnega življenjskega ritma nista branili. Naj vsaj umre srečen, sta si mislili.

Tako so minevali dnevi, mesci ...

In prišel je dan, ko se je Moraitis odločil, da preveri svoje zdravstveno stanje.

Od dneva, ko so mu zdravniki napovedali samo še nekaj mesecev življenja, je minilo 35 let, Moraitis pa je pri 97. letih po nesrečni diagnozi prvič obiskal zdravnika. Pa še to zgolj preventivno.

Seveda o raku ni bilo ne duha ne sluha.

Moraitis je umrl od starosti v 102. letu starosti.

Zakaj BBC?

Ko so pri BBC izvedeli za nenavadno zgodbo, so šli po sledi čudeža iz otoka Ikar. Ugotovili so, da je Moraitis vsak dan prehodil 20 kilometrov, počasi in umirjeno je urejal vrt, živel je brez-stresno življenje.

Poleg tega je pil domače rdeče vino, ki ima izredno veliko antioksidantov, jedel je mediteransko hrano z veliko hladno stisnjenega olivnega olja. Jedel je domač polnozrnat kruh. Drugega na otoku Ikar ne poznajo. Rdečega mesa praktično ni jedel. Le tu in tam. Prevladovale so ribe. Edina stvar, ki pa jo je počel za zdravje, pa je bil domač očiščevalni čaj za odvajanje vode. Tega je popil tudi po 2 litra na dan in več. Kako tudi ne, ko pa delo na vrtu, na soncu človeka zažeja.

Namesto 6 mesecev je Moraitis živel še 45 let. Kot zaključujejo pri BBC: veliko gibanja v naravi in zdrava prehrana so najboljši recept proti raku.

Pa veliko smeha, zabave in pozitivnih misli tudi potrebujete.

Na zdravje.