Violonist odigral šest izjemno težkih skladb na podzemni železnici - Le redki so se ustavili

Pred leti se je mlad moški postavil pri vratih pri vhodu v podzemno železnico v New Yorku.

Iz kovčka je potegnil violino, začel je igrati.

V 43 minutah je odigral šest zahtevnih skladb, mimo njega pa se je v tem času sprehodilo kar 1.097 ljudi.

Peščici mimoidočih se je sicer zazdelo, da poulični glasbenik igra presenetljivo dobro za uličnega umetnika, in bi ga z veseljem dlje časa poslušali, če bi le imeli čas, a se večina ni niti ozrla proti violinistu, kaj šele, da bi mu prisluhnila.

Bi bil odziv mimoidočih morda kaj drugačen, če bi se zavedali, da zamujajo koncert enega najboljših violinistov na svetu, ki jim igra na tristo let staro, več milijonov evrov vredno Stradivarijevo violino, vstopnice za njegove koncerte pa stanejo sto dolarjev in več?

Vir: dnevnik.si, Youtube

Le hodili so mimo

Jutranjo predstavo na podzemni železnici sta kot nekakšen eksperiment 12. januarja 2007 izvedla slavni violinist Joshua Bell in novinar Gene Weingarten. Zanimalo ju je predvsem, kako se bo na vrhunsko umetniško predstavo odzvala naključna publika, ki ne bo vnaprej vedela, kaj se dejansko dogaja pred njenimi očmi. Bo vrhunska umetnost, ki se tokrat ne bo odvijala v pričakovanih okvirih ustaljenega soočanja z visoko kulturo, pritegnila mimoidoče?

Ekipa Washington Posta je koncert, ki se je zgodil na kraju in ob času, kjer tovrstnega dogodka nihče ni pričakoval, posnela s skrito kamero, zgoščeno verzijo posnetka pa si lahko ogledate na internetu. Weingarten je o vsem skupaj napisal daljši članek z naslovom Pearls Before Breakfast (Biseri pred zajtrkom), za katerega je prejel Pulitzerjevo nagrado.

Vrhunskega violinista Joshuo Bella je med igranjem na podzemni železnici, ko seveda ni bil oblečen v klasično koncertno opravo, ampak je imel športno kapo in običajno vsakdanjo obleko, od dobrih tisoč mimoidočih prepoznala le ena sama gospa, ki je slučajno nekaj tednov prej v živo poslušala njegov koncert v Kongresni knjižnici. Presenečena, da se kaj takega sploh lahko zgodi, mu je zmedena podarila 20 dolarjev, sicer pa je v slabe tri četrt ure zbral le 32 dolarjev, kar je primerljivo z drugimi pouličnimi glasbeniki, a še vedno manj, kot stane ena sama karta za njegov koncert. Le nekaj mesecev po dogodku na podzemni železnici je prejel nagrado za najboljšega interpreta klasične glasbe, ki jo podelijo le vsakih nekaj let.

Eksperiment z virtuozom na podzemni železnici priča, da je za vrednotenje dogodkov še kako pomemben kontekst, v katerem se dogodijo, oziroma naše predhodno vedenje in pričakovanje, ki dogodek vnaprej klasificira in označi. Zgodbo Joshue Bella je podrobno predstavil tudi Paul Bloom, profesor psihologije na univerzi Yale, v knjigi How Pleasure Works: Why we like what we like (W. W. Norton&Company, 2011). V knjigi na mnogih konkretnih primerih prepričljivo razvije sicer preprosto tezo, da za ugodje, ki nam ga sproža določen predmet ali oseba, ni tako pomembno, kakšna je dejansko konkretna stvar, ampak sta bistveno bolj pomembna zgodovina in kontekst, v katerega jo umestimo. Če se okoliščine spremenijo, lahko predmet v trenutku izgubi vso svojo vrednost oziroma zmožnost sprožanja ugodja. Lep primer so denimo slavne umetnine, za katere se v nekem trenutku izkaže, da so ponaredki. Čeprav je bila umetnina še trenutek pred tem zelo občudovana in zato vredna veliko denarja, lahko čez noč postane povsem brez vrednosti, ob tem pa se sama po sebi v resnici ni prav nič spremenila.

Poglejte si video posnetek, ob katerem zajoče srce.

POGLEJTE SI VIDEO: