Da se ne bi zgodilo podobno kot v Beogradu:˝Učiteljica je sina v trenutku vzela na piko˝

Po strelskem napadu na osnovni šoli v središču Beograda, v katerem je v sredo 13-letni učenec ubil devet ljudi, sedem pa ranil, sta dva ranjena učenca še vedno v kritičnem stanju, preostali pa so stabilni.

Več tisoč Beograjčanov se je v sredo zvečer in v četrtek na shodu poklonilo žrtvam napada. Učitelji pa so na protestu od vlade zahtevali ukrepe in individualno odgovornost, vrstili so se tudi pozivi k odstopu ministra za izobraževanje Branka Ružića. Vlada je medtem sprejela več ukrepov, ki jih je po napadu napovedal srbski predsednik Aleksandar Vučić. Iz več šol v regiji so medtem poročali o grožnjah učencev z napadi.

Zapis, ki ga je delilo preko 7 tisoč ljudi

Masaker odmeva tudi v Sloveniji. Boštjan je na facebooku objavil zapis, ki ga je delilo skoraj 7 tisoč uporabnikov. V njem opisuje svojo izkušnjo z našim šolstvom. »Glede na to, kar se je danes zgodilo v Beogradu, sem se odločil, da vam zaupam našo zgodbo. Namenoma ne bom omenjal imena ljudi, ki se bodo tu našli. Že od novembra lani pravzaprav ne živimo več normalno. Tisti, ki nas poznate, veste, kam je najin otrok hodil v šolo.

Njegova učiteljica ga je že takoj na začetku šolskega leta (ne vem po kakšni logiki) vzela na “piko”. Po nekaj negativnih ocenah, tako pri likovnem, matematiki, slovenščini, odbijanju točk pri pisnem ocenjevanju in še nekaj drugih nepravilnosti, sva z ženo prosila za sestanek.

Na tem sestanku sva vprašala, kako naj otroku pomagava, da bo ocene popravil. Na najino začudenje, naju je skupaj s specialno pedagoginjo, dobesedno postavila pred zid, citiram: Poglejte, otrok mora razumet, znat, bit samostojen, popravljal bo ocene le, če bom jaz tega mnenja, da lahko…

Vir: shutterstock

Če mislite, da vam bom povedala, kakšna so vprašanja in slučajno še odgovore, se motite,« začne svojo objavo in nadaljuje: »Ni mi bilo v ponos, še manj v veselje ampak mi ni preostalo drugega, kot da sem o tem obvestil Inšpektorat za šolstvo in podal prijavo, prav tako sem prosil ravnatelja matične šole za sestanek. Na tem sestanku sem mu v pol urnem pripravljenem monologu predstavil našo težavo, ga seznanil s kršitvami in mu povedal, da sem podal prijavo. Zdaj pa k bistvu. Najin otrok je iz dneva v dan postajal večja psihična razvalina. Vsi, ki ga poznate, veste, da je pošten, lepo vzgojen fant, totalno neproblematičen, čustven in vesel.

Sistem in ljudje v tej šoli so v njem ubili vse lepe stvari le zaradi tega, ker sva opozarjala na nepravilnosti in težave, učiteljici in šoli nastavila ogledalo in ker nisva dovolila verbalnega in psihičnega nasilna nad njim.

Če vam povem, da se je le doma počutil varno, kjer koli drugje npr. če smo si zaželeli pizzo, obisk trgovine ali obisk prijateljev, se je tako močno bal, da smo obiske odpovedovali, če smo želeli pizzo, smo jo naročili domov in tako dalje. Zavedati se morate, da ga je treba podpirati in mu verjeti in zaupati. Kaj bi bil epilog zgodbe, da ne bi imel podpore še doma, smo lahko priča takim žalostnim novicam, kot smo jo izvedeli danes.«

Po koncu celotne zgodbe, ki jo lahko preberete zgoraj, pa je podal staršem še nasvet: »Ne iščite luči na koncu tunela z glavo v lastni zadnjici, ker je ne boste videli. Dajte glavo ven in poiščite najboljšo rešitev za svojega otroka, da se ne zgodi ravno to, kar se je danes v Beogradu. Dobro premislite, preden obsojate otroka v stiski in njegovo družino …«