Pristopil je do brezdomca v Celju na železniški postaji: Ko je slišal kaj mu je povedal brezdomec, je ostal brez besed...

To je izkušnja Martina Pučka iz društva Beli tiger, ki pomaga ljudem v stiski. Še posebej tistim, ki so se znašli na ulici. Izkušnja, ki vam bo odprla oči.

Ta brezdomec si zasluži topel dom, se strinjate? ❤ 😏

Pučko se je nedavno, kot že tolikokrat, odpravil na teren, tokrat v Celje.

Tam je bil priča prizoru, ki ga ni spravil v dobro voljo.

Srečal je dva brezdomca in se z njima zapletel v pogovor.

To je njegov zapis, ki vam do dal misliti:

»Nedelja, ura je 13.00, železniška postaja Celje.

Temperatura v avtu kaže 1 stopinjo, moja naloga je, da vidim, kako so brezdomni ljudje.

Najdem dva.

Eden me prosi za obutev čevljev št. 43, drugi molče sedi na postaji in ob tihem nedeljskem dnevu strmi v vlak.

Ponudim mu toplo kavico in z veseljem jo sprejme.

Spregovori mi:

"Od kod me poznate, da ste tako dobri in ste mi ponudili kavo?"

V istem trenutku se ozre v mojo jakno in zagleda logotip društva.

"Aha, BELI TIGER." 

Nasmejem se mu in ga vprašam, kje preživi noč in kako zmore, nato dobim presenečen odgovor. 

"Saj mi nič ne manjka. Sprijaznil sem se.

Sem, kjer sem.

Spim za vagoni, nimam postelje, kot ti.

Imam odejo in jakno, ki mi jo je zadnjič podarila neka gospa iz vašega društva.

Jakna me greje."

Na moje naslednje vprašanje spet dobim presenetljiv odgovor, ko ga povprašam, kako preživi nedeljo. 

"K maši grem. Ljudje me ne marajo.

Verjamem pa v Boga.

Vem, da njemu ni vseeno zame.

A ti ne hodiš k maši?

To ni lepo, če ne hodiš," me malce okara človek, ki nima ničesar.

Dotakneva se delčka zgodbe, kako je pristal na cesti.

Imel je partnerko, v svoje stanovanje je pripeljal, vsaj mislil je da, prijatelja.

Potem sta se njegov "prijatelj" in partnerka zaljubila.

"Nisem mogel tega gledati, odšel sem in ostal brez vsega.

Bil sem jezen, zapil sem se!"

Povprašam ga, ali je poskusil najti toplo sobo v zavetišču za brezdomce.

"Sem pred dvema letoma, še rožo sem kupil gospe, ki je delala tam. A ni bilo prostora zame."

Ko ga povprašam, zakaj ne poizkusi danes, mi pove, da jim je zameril, da je poskusil in če ni prostora za njega, ne bo več prosil. 

Bil je že tudi v Vrtnici na Primorskem.

Bilo je lepo, a lahko je ostal le določen čas.

Za konec mi je dejal:

"Hvala ti za vse, bi kaj prosil, pa nimam kam dati.

Pojdi k družini. Jaz je nimam, sem jo izgubil.

Moja družina je cesta, lokomotiva, ob kateri prespim in železniška postaja, kjer se pogrejem.

Hvala, da si govoril z mano, mi je minil vsaj čas."

Poslovila sva se.

Danes sem res jezen odhajal iz železniške.

Pogovor pove veliko.

Koliko vrednot, iskrenosti mi je danes poklonil ta človek. Pogovarjal se je plašno, odkrito in skromno.

IN MI VSI V NJIH VIDIMO LE "PIJANCE". 

DALEČ OD TEGA.

Nedelja in pogovor, ki mi bo ostal v srcu.

Lepo je sedeti ob nedeljskem kosilu in v svoji udobnosti preživeti dan.

Tudi človek, ki je danes spregovoril z mano, je bil skromen.

In ko pomislim, da ni edini, ko pomislim, da za marsikatero steno bloka ljudje bijejo bitko lačnih ust in bolečine ...

Foto: Društvo Beli tiger

Ne morem ostati več tiho in zgodbe držati v sebi.

Dal sem jo vam ...

Ne bom premaknil gore.

Bom pa vesel, če bo prišla na kak naslov ali v spregled oči koga od ljudi, ki so odgovorni za ljudi v državi in mogoče tudi do ljudi, ki jim po občinskih pisarnah in se kje drugje prav tako nič ne manjka.

Tudi mojemu sogovorniku ne, mi je dejal.

Pa vendar trpi in NE ZASLUŽI si postelje ob lokomotivi.

Se motim?

Presodite sami.« 

Delite tole naprej!

Naj čim več ljudi vidi, kakšen dar je življenje in to, da imamo dom ter družino.