Snježana Veber, o svojcih, ki ne razrešijo stvari z umirajočim

Snježana Veber, upokojena višja medicinska sestra, ki je delala z ljudmi, ki umirajo. Je avtorica cikla predavanj "Ostani z mano v starosti". V pogovoru nam je zaupala svoje izkušnje ob mnogih umirajočih. Kaj potrebuje človek ob svoji smrti, zakaj nasprotuje evtanaziji, zakaj je ob koncu življenja primeren čas za ozdravljenje starih ran in zakaj se svojci ne bi smeli izogibati smrtne postelje svojega starostnika. 

Foto: Tina Babič

"Veliko delate s starejšimi, z ljudmi proti koncu življenja. Kakšen je sodoben starostnik?"

"Sodobni starostnik je velikokrat osamljen – v tem smislu, da si ni uspel ustvariti družine. Posvetil se je poklicu, karieri in bil tudi uspešen, zadovoljen s tem. Sedaj na stara leta pa je sam. Veliko takih ljudi smo sprejemali v dom. Bili so dobro finančno preskrbljeni, lahko so imeli nadstandard. Težavno pa je bilo, ker so bili sami in tudi umirali so sami. Neki daljni sorodniki se praviloma niso vključevali.Tekom svojega delovnega obdobja sem ugotavljala, da so stari ljudje izredno prijetni, pametni, sočutni, modri … Kot mlad človek, ki začne poklicno pot, tega seveda takoj ne moreš vedeti, zaznati. Ko z leti sam dozorevaš kot človek, vzporedno pa se tudi strokovno izpopolnjuješ, se lahko malo bolj približaš starostniku ter dojemaš, kaj vse prinaša starost."

"Velikokrat je videti, da mladi ne razumejo starejših in obratno. Kako premagati ta medgeneracijski prepad?"

"Velik je razpon med generacijami. Mladi, srednji in stari so tri zelo različne generacije. Sploh ni nujno, da ne morejo sobivati in si česa dati, je pa problem, ker te generacije danes več ne živijo skupaj. Včasih so živele vse pod isto streho. To je bilo še nedavno, ne le na kmetijah. Dandanes je drugače. Ne vem natančno zakaj, ne bi rada krivila le službe in delovnih navad … Tudi vrednote so se v času ene generacije močno spremenile. Ne nujno na bolje. Delno so še povezani, si še pomagajo, a  v veliki meri so stari ljudje danes sami.Še posebej ta generacija, ki zdaj potrebuje pomoč, velikokrat ni znala, zmogla vzpostaviti s svojimi otroki ljubečih odnosov. Pogosto otroštvo otrok, ki naj bi sedaj staršu nudili ljubeče okolje, ni bilo lepo in se ljubeča vez nikoli ni spletla. Današnje stanje je posledica dolgega procesa rasti vsake družine. Vse ni bilo vedno, kot bi lahko bilo. Veliko je bilo alkoholizma in drugih motenj. Tu so velike rane, velika žalost in trpljenje med generacijami. Pogosto je srednja generacija še delovno aktivna, če pa ne, ni tolikšne osebne povezave, pristnih odnosov, da bi lahko nega starostnika potekala doma. Potem pridejo v dom. Kar je dobro. Prihaja tudi do obiskov, kajti ti ranjeni odnosi iščejo nek stik, neko odrešitev …"

"Doživite tudi to, da se ranjeni odnosi ozdravijo v domu?"

"Ja, še zlasti v času umiranja. Ko že naravno izpuščamo iz rok vse zemeljsko, ko prihajamo do spoznanja, da nič ne nesemo s seboj. Samo golega sebe in to, kar se med nami dogaja – naše odnose. Pridejo skupaj, pride do bolečih pogovorov, sprave … včasih pa tudi ne. Kar je zelo boleče in trpeče za tiste, ki ostajajo. Res odsvetujem vztrajanje v nekih zamerah, v nekem trpljenju. Moje izkušnje ob spremljanju umirajočih so take, da se ne splača. Boli najprej tebe, ki ostajaš, in boli tistega, ki odhaja. Če hočemo dati odrešitev drug drugemu, dokončajmo tudi življenje in odnose, tako kot se spodobi. Pred Bogom in ljudmi. Treba je dati sebi odrešitev, da tudi poveš: »Ata, mama, marsikdaj je bilo hudo, ampak verjetno si imel svoje vzroke."

"Na dan svoje smrti mi je oče rekel: »Nisem bil dober oče. Oprosti.« Ta stavek je bil zame in zanj ozdravljajoč. Tudi poslednji zakramenti. Obhajilo, maziljenje, sprava, molitev … To je zelo pomembno. Tudi iz svojega poklicnega življenja se spomnim, kako zelo pomembno je bilo to umirajočim. Ljudje pogosto ne morejo umreti, dokler se ne spravijo z Bogom in bližnjimi. Ko je umiranje dolgo trajalo, smo sestre že vedele, da umirajoči mogoče nekoga čaka. Nekdo še ni prišel. Kličem svojce, ki so že bili, in vprašam, kdo še ni bil, koga še čaka. Ja, en sin iz Nemčije. Sprti. Ali ne more priti – čeprav ne moreš verjeti, da nekdo ne bi prišel k smrtni postelji starša. Tudi na telefon smo dajali odtujene otroke – naša izkušnja je, da tip in sluh ugasneta zadnja. Mamo, očeta vam dam na telefon. Povejte mu nekaj dobrega, spodbudnega, ker umira in vas potrebuje. To so tako blagoslovljeni in sveti trenutki. Tudi zame, ki sem bila zraven poklicno, čeprav v takšnih situacijah nikoli ne moreš biti samo poklicno, ampak se te vedno osebno dotakne, da se ljudje na koncu življenja spravijo. To se je potrdilo 1000-krat. Tega vsak noče početi. Kolikrat so me pošiljali k umirajočim. Ni lahko za vsakega, še zlasti mlajšega človeka ne. Potrebno je tudi nekaj smisla za to. Moje sodelavke so se tega dela pogosto bale zaradi svojih osebnih travm …"

"Naši starši so bili povojna generacija, polni ran. Zelo je bilo težko. S tega vidika danes kot odrasel človek in hči dam popolno odvezo svojim staršem in sem hvaležna za to, kar sem dobila. Verjetno več niti niso zmogli dati …

"Vi ste odnos s starši predelali, gotovo tudi to vpliva na pristop k temu …"

"Ja, mislim, da je bil zaradi osebnih bolečih odnosov odpor proti temu. Pa tudi negativne prve izkušnje z umirajočimi v poklicnem življenju imajo velik vpliv. Če je bil nekdo kot začetnik nestrokovno uveden v to delo, je to lahko velika ovira. Če te tu ne vodi neka čuteča oseba ali si celo prepuščen samemu sebi, te to lahko poklicno toliko deformira, da se temu za vse življenja izogibaš. Tehnično lahko narediš vse dobro, a se rana vedno bolj odpira in sam si težko pomagaš."

"Obstaja neko izobraževanje na to temo glede spremljanja umirajočih za medicinske sestre in negovalce?"

"Samo v organizaciji Hospic. So konference, tečaji, a predvsem tehnične narave."

"To je torej samo odsev tega, kako se mi kot družba obnašamo do smrti. Kot da ne bomo nikoli umrli, čeprav je to najbolj gotova stvar, ki nas čaka."

"Točno to. Delamo si medvedjo uslugo. Ko včasih govorim o tem, doživim celo agresivne odzive. Daj nehaj že s to smrtjo … Tako ogrožajoče se počutijo, da nočejo niti slišati o tem. Tudi evtanazija je eden od teh simptomov.  Iz mojih izkušenj – so starostniki prosili za neko tableto, ki bi končala vse tegobe, ampak potem, ko se pogovorimo z njimi, je razlog zakaj vedno enak – “če pa imate toliko dela z mano, če pa toliko stanem. Vsem sem v breme.” In pa strah pred fizičnim trpljenjem. Tukaj pa moramo še v slovenskem zdravstvu veliko narediti. Gremo se neke protokole in pravila, ki niso vedno življenjska, kadar je treba povečati dozo morfija ali drugih protibolečinskih sredstev. Dr. Lundrova je edina v Sloveniji, ki je študirala paliativo in pove, da je treba na koncu lajšati trpljenje. Ni etično, ni humano, ni pošteno in ni prav, da človek na koncu kriči od bolečin, mi mu moramo pomagati. Tega se neozdravljivo bolni, mlajši in starejši, bojijo. Evtanazija je ponujena kot rešitev za vse te naštete ljudi, ker se bojijo, da ne bo poskrbljeno zanje na koncu. Kot kristjanka, ki nosim križ neozdravljive bolezni, poznam vrednost trpljenja. Jaz imam multiplo sklerozo in če bo bolezen zelo napredovala, ali moje življenje ne bo imelo več smisla? Jaz iščem smisel v svojem trpljenju in zaupam, da mi bo dana tudi pomoč pri tem."

 Koliko žensk reče: »V osemdesetih letih nisem nikoli dobila torte za rojstni dan, dokler nisem prišla v dom.«                                                  

                                                                                       Slika je simbolična

"Kje je paliativa danes v Sloveniji? Lahko nek bolnik na koncu življenja računa s tem, da bo zanj poskrbljeno in da mu bo prihranjeno hudo fizično trpljenje? Ko bereš pripovedi iz knjige dr. Lundrove o bolnikih, ki umirajo doma, ob redni paliativni oskrbi zdravnika … se to zdi lepa smrt."

"Jaz upam, da ja. Hiša Hospic je že dober primer strokovne pomoči in sodelovanja s svojci umirajočih, ampak to je procentualno zelo majhen delež. V domovih, kjer imam tudi veliko izkušenj, pa je različno. Ko sem bila mentor, sem vedno skušala sodelavcem dati naprej to sporočilo: »Glejte, ljudje so nam zaupali v oskrbo sebe, v najbolj težkem obdobju svojega življenja. Tu so, ker nam zaupajo, da jih bomo do smrti pripeljali, kot se za človeka spodobi.« Druge ni. Na prste ene ali dveh rok lahko preštejem ljudi, ki so po neki kapi v domu tako okrevali, da so se lahko vrnili domov. 90 % ljudi je v domu, ker so bile izčrpane vse druge možnosti. To je v slovenskem zdravstvu zelo problematično, da se finančno ne prizna domovom, da je potrebno veliko zahtevne zdravstvene nege. Star človek v domu je praviloma zelo bolan in zato potrebuje več strokovno izobraženega kadra, in ne samo nege v smislu higiene in hranjenja. Kadrovski normativi  so povsod večna tema …"

"No, tudi družabni vidik je nezanemarljiv …"

"Tudi to je res. Ljudje rečejo, da nikoli niso bili na toliko koncertih kot v domu. Vsak teden jim pride nekdo prepevat. Od vrtca dalje. Koliko žensk reče: »V osemdesetih letih nisem nikoli dobila torte za rojstni dan, dokler nisem prišla v dom.« Pravijo, da toliko nikoli niso peli. Tisti, ki si to priznajo, lahko v domu preživijo zelo lepe trenutke. To je pozitiven del. Dela pa se res vedno več tudi na paliativi. Vzgaja se kader. Vedno smo odprti za obiske. V zadnjem domu smo imeli tudi naslonjač – ležišče, da je lahko svojec tudi prenočil pri umirajočem. Glavne želje umirajočih so namreč, da ne bi bili sami, ne bi radi trpeli, in da bi razrešili, kar je še treba. Ampak vse to se pogosto ne zgodi, ravno zaradi tega, ker je smrt še vedno tabu tema. Nekateri še pri osemdesetih nočejo niti slišati o tem, da bodo umrli. Ne razmišljajo o tem in ne uredijo poslednjih zadev. Velikokrat smo bili tudi zdravstveno osebje tisti vezni člen, ki smo jih spodbujali, naj uredijo vse stvari, dokler še lahko. Pri tem je velikokrat prav prišel tudi črni humor, ki je reševal napetosti. “Oma moja draga, čujte, tote hiše nemo sabo nosli, ste vse zrihtali …? Pa če ste, jim še povejte, keri ključ je za kaj, ka ne bodo te celi nori okoli letali …” Pa smo se nasmejali … Včasih sem jim rekla: “Zdaj pa še en očenaš za lahko noč, pa spat.” Pa mi rečejo: “Čujte, vi ste cerkvena, ne …? Kaj vi kakega župnika poznate?” “Seveda poznam.” “Te pa mi enega pokličite, prosim lepo. Kak hitro? Zelo hitro!”

"Opažam pa tudi, da imajo starejši zelo velik predsodek pred bolniškim maziljenjem. Otepajo se ga do zadnjega. V glavi tretje generacije se ga je prijel slab sloves, da se ga daje le tik pred smrtjo in tudi poimenovanje »poslednji zakrament« ni najboljše. Ker to niti malo ni res. Duhovnika, ki pride ob petkih podeljevat obhajilo, se nekateri ustrašijo, kot da je Matilda s koso prišla. Ta zakrament se je prav očrnil. Zadnja leta se Cerkev precej trudi, da bi ta predsodek razbila in zakrament bolniškega maziljenja podeljuje ob različnih priložnostih, ko človekovo zdravje rabi podporo. Tudi pri mentalnem zdravju in psihičnih boleznih … Res je. Jaz grem vsaj enkrat letno. Priporoča se tudi za mladino, pa pri depresiji … To ni zakrament za umreti, to je zakrament za moč! Da boš lažje nosil, kar ti je naloženo. Tudi svojci se bojijo zadnje ure svojega starostnika. Velikokrat tudi oni potrebujejo vodstvo in ne vedo, kako bi ravnali. Pa sem jim rekla – samo bodite pri njem, držite ga za roko. Stik je najbolj pomemben. Žal pa mnogi niso bili navajeni medsebojnega stika in tudi ne dotika in ga ne zmorejo niti ob zadnji uri. Velik problem je povedati si, kaj me teži, oprostiti si in nekako odvezati svojca od bremena. Ata, saj je v redu. Fizično bolečino lahko pomirimo s terapijo, psihično delno tudi, duševne pa ne. Najpomembnejše pa je biti tam. Najhuje je, ko umirajo sami. Če sem le imela čas, sem bila zraven. Mnogi so me spraševali, kako zmorem. Zame je bil to najbolj svet trenutek. V trenutku smrti z vsemi čuti čutiš Boga. Ta poklic je bil in je zame dar. Vsakega sem pokrižala. Ker, kar je bilo tudi zame veliko spoznanje, vsak je na koncu klical Boga. Pa naj so bili ne vem kakšni policisti v prejšnjem režimu in javni brezverci. Velikokrat tudi svojci težko sprejmejo to dejstvo, da starš, ki ni bil veren, na koncu želi duhovnika … Potem smo umrlega umili, oblekli in pripravili za to, da so prišli svojci. Včasih jih niti ni bilo, tako huda bolečina in zanikanje sta bila."

"Največkrat ne. Je pa res, da želijo najbližje in imajo velikokrat odpor do tistih, ki hodijo k smrtni postelji iz radovednosti ali celo, da potem obirajo naokrog. Še zlasti mlajši umirajoči ne prenesejo te hinavščine. Nočem, da me vidijo takšno, tako slabotno. Vedno spoštujemo te želje. To je osnovno vodilo. Mnogi niso pripravljeni na fizično realnost konca življenja, ki je pač takšna, kot je. Tkiva propadajo in bolnika lahko obračaš na dve uri, pa kljub temu nastajajo rane. Ustrašijo se in se potem nespoštljivo okrog zgražajo, kakšen je človek, kaj delajo z njim … naredijo sramotno sceno, slabo propagando … spravijo še svojce v stisko, kakšni da so, da so dali svojo mamo v dom … Neke radovedne sosede nimajo kaj iskati ob smrtni postelji."

"Smrt kot svet trenutek – kot je svet trenutek rojstvo, je tudi smrt. Nekaj, kar se gotovo zgodi vsakomur. Mogoče se pa sploh ni treba bati smrti?"

"Bojimo se umeti. Ko sem sedela pri postelji, sem držala človeka za roko. Kak pomirjujoč stavek. Dihanje je vedno bolj počasno. Vedno smo se izogibali karkoli govoriti pri postelji, kot da bolnika ni tam. Vedno sem zahtevala, da gremo ven iz sobe. Tudi s svojci smo govorili zunaj. V sobi ob njem samo nežno, umirjajoče, pozitivno. Dotik in sluh umreta zadnja. Kot dojenčka umirja božanje po licu, tako tudi umirajočega. In po dlaneh. Umirjanje in pozitivni stavki. Vse bo v redu. Ne rabite se bati. Vlaženje ustnic je zelo priporočljivo. Požiralni refleks se slabša in sopenje izsušuje usta … To je to, nobenih velikih aktivnosti. Če je preveč bolečine, jo je treba lajšati. Zadnje želje. Jagodni sladoled od Lastovke pri mojem očetu. Naribano jabolko pri kom drugem. Kdaj tudi cigaret. Potem ko se neha dihanje, ko si zraven … je to sveti moment. Dobri Bog, hvala ti za tega človeka in njegovo življenje. Hvala ti za to, da je bilo, kot je bilo, umirjeno … brez mukotrpnih gest, kričanja … Za to ni bilo škoda nobenega časa. Vedno sem zaznavala otipljivo božjo navzočnost ob smrtnih posteljah."

"Tudi svojce smo skušali vzgajati k takšnemu pristopu. Nekateri se potrudijo, se skušajo že sami prej izobraziti, kaj potrebuje umirajoči … In to, da so zraven pri smrtni postelji, je zelo pomembno za njihovo žalovanje, zato je pomembno to omogočiti svojcem. Če oni ne razrešijo stvari z umirajočim, ne samo, da njemu podaljšajo muke in otežijo zadnje ure, tudi sebi ne odprejo vrat do ozdravljenja. Zato ne bežati stran, lahko se razrešijo zelo stare rane … vsi bodo lažje živeli in tudi lažje umrli."

"Kakšno moč imajo šele vnuki. Še umirajoči se nasmehnejo. Odnos starš – otrok je lahko napet, toda odnosi z vnuki so navadno zelo pristni. Zato, tudi vnuki – ne bežati. Fizično slovo je pomembno, da človek vstopi v proces žalovanja … to se velikokrat razvodeni v neosebnem pokopu … To manjka v procesu žalovanja, če tega ni. V domu je to omogočeno. Na oddelku je umrli še nekaj ur in svojci imajo čas za zadnje slovo. Če gre za nenadno smrt, ko niti ne vidiš več človeka, je pogosto težje predelati izgubo."

"Zato ne bežati stran, lahko se razrešijo zelo stare rane … vsi bodo lažje živeli in tudi lažje umrli."

"Zdaj je trend, da si mamice pred porodom pripravijo porodni načrt. Bi bilo morda smiselno, da bi si naredili tudi načrt za smrt – za umiranje – kaj želimo, česa ne … Bi morda imeli tudi doulo za umiranje? Saj do neke mere to spremljevalke v hospicu že ste … Morda bi to pripomoglo, da bi se znebili strahu pred smrtjo?"

"To bi bilo idealno. Jaz sem doma svoji družini to že vse razložila. Me že hecajo – že spet tvoje »poslednje reči«. Kdaj ne želim več preiskav, kakšne informacije želim. Hočem, da mi vse razložijo, da se ne odločajo namesto mene o težkih diagnozah in težkih preiskavah."

"Skrb za ostarele svojce je velikokrat zelo naporna. Ne samo fizično, predvsem psihično … Kako zastaviti stvari, da tudi sami ne izgorimo?"

"Nekateri so neubogljivi starostniki, tablete jedo, kakor se jim zdi, ne držijo se diete, upirajo se še tako dobronamernim navodilom. Tudi svojci, ki zanje skrbijo, so zelo obremenjeni. Veliko pa je tudi nerazumevanja pri svojcih. Ker ne poznajo značilnosti staranja in s tem povezanih bolezni, npr. demence, mislijo, da jim starostnik nagaja, je hudoben. Če ni pravih zdravil, starostnik trpi. Prepričati ga, da potrebuje zdravila, je velikokrat umetnost. Te stvari so zelo problematične, dokler jih jemljemo osebno. On meni nagaja. Možganske celice nam stalno propadajo, pešajo. Nismo in ne bomo vsi Leoni Štuklji. Ko pa imaš takega starša doma, pa je to še veliko težje. Je pa svojec mogoče v prednosti, saj pozna svojega starša in ve, kakšen je bil, pozna njegove vzorce. Veš, da je mama recimo zelo čista, da higiena ne bo problem, je pa tudi zelo natančna – samo kot jaz naredim, je prav in nihče drug ne more narediti tako. To je medsebojno brušenje, ki je lahko zelo boleče. Tudi starostnik mora popustiti, mora pa tudi srednja generacija malo razumeti in se obrusiti. Si reči, da bo pri sv. Petru vse poračunano."

"To je tudi priprava na našo starost. S sprejemanjem njihovih defektov, težavnih značilnosti, bomo nehote iz leta v leto opazili – ista sem kot moja mati. Tu je priložnost za rast. Da ne neseš naprej vse prtljage, ki so jo nesli tvoji starši. Da vsaj nekaj odložiš in ne predaš naprej naslednji generaciji. To je naša priprava na starost. Druge ni. Radovedne sosede nimajo kaj iskati od smrtni postelji."

"Kako ljudje danes sprejemamo svojo minljivost?"

"Ko se ljudje pri osemdesetih čudijo, zakaj jih kolena bolijo, že veš, da se ta človek ni pripravil na starost, še manj smrt. Živi in razmišlja, kot da bo večen. Še veliko dela je pred njimi, ko bodo začeli še bolj veneti. Sprejemanja, prepuščanja … Čudimo se, da nečesa ne zmoremo. Sprejeti bergle, hojico, voziček … je mnogim zelo težko. Tudi Ramovš govori veliko o tem."

"Smrt, staranje, minljivost – zakaj so to tabu teme?"

"Danes je norma, da si mlad, neodvisen, izobražen, fit, lep, srečen, uspešen, vedno nasmejan … jaz, jaz, jaz … ampak to je samo del življenja. Življenje je tudi staranje, odvisnost, pešanje in na koncu smrt … Že z depresijo nisi več v tem okvirčku. To je bilo tudi zame osebno zelo močna izkušnja. Da sem si priznala, da poleg svoje vere potrebujem podporo medicine. Nikomur ne bom mogla pomagati, če bom doma jokala. Uporabiti moram vsa znanja, ki so bila dana strokovnjakom, da lahko čim bolj kvalitetno živim svoje življenje. Tudi s svojo boleznijo, s svojim trpljenjem vzgajaš otroke. Vzgoja ni zaključena, ko odrastejo. Z vzgledom vzgajaš celo življenje."

vir: https://www.iskreni.net/snjezana-veber-ce-svojci-ne-razresijo-stvari-z-umirajocim-njemu-otezijo-zadnje-ure-pa-tudi-sebi-zaprejo-vrata-do-ozdravljenja/?fbclid=IwAR3xaSrQ5nkmpyP5c-teLqRJDtYnD9WgUf8WW2TB1wAVPCNvjjJJ4ColNZ0