Raje na avdicijo kot k frizerju

Velemir Gjurin je postal Kekec šele z 11. leti starosti. Enako starost je takrat živel Martin Mele oz. Rožle, Mojca oz. Blanka Florjanc pa je takrat štela šele 10 let.

»To je bil že moj šesti film po vrsti v petih letih. Še mene je ta številka presenetila,« pravi Velemir, ki ni igral samo v slovenskih, temveč tudi hrvaškem in celo dveh zahodnih filmih.

»Med prvim in drugim Kekcem je šlo našemu filmu razmeroma dobro, sredi 60. pa so začeli pri nas snemati tudi tuji filmarji, zlasti Italijani. Veselica iz leta 1960 je bil moj prvi film, v petih letih sem odigral kar sedem filmskih in eno odrsko vlogo,« se spominja. 

»Vse je bilo kot dogodivščina. Trajalo je cele dneve, ampak vmes smo jedli na travi, kar je bilo res lepo. Ni se mi zdelo naporno. Bolj naporna sta bila sinhronizacija in učenje gorenjskega govora,« pa pravi Blanka. Posebej se spominja prizora, kjer nabira rože in zraven poje. »Bila sem hud astmatik. Prizora nisem mogla odigrati brez premora, saj sta me vmes napadla kašelj in težko dihanje, zato smo kader ponavljali celo dopoldne,« se spominja težav, sicer pa so se predvsem lepo družili, čeprav je zdaj soigralca spomnila na to, da sta ji nagajala.

Po premierah, so se trije junaki razšli, ponovno so se pa srečali šele zdaj, na pripravah za veliki dogodek v Trenti.

»Mislim, da smo bili vsi začudeni nad veseljem in čustveno reakcijo ob našem srečanju,« pravi Martin, Velemir pa dodaja: »Ko smo se po 60 letih najprej samo slišali, smo se vsi trije veselili. Je bil pa kar podvig, da smo sploh našli drug drugega.« Z njima se strinja tudi Blanka: »Mislim, da to gotovo ne bo naše zadnje srečanje!«