Rodila sem sina edinčka, dobil je vse, a sedaj sem kljub temu postala STARA in ostala sama...

Zgodb, ki bi jih lahko na kratko povzel z naslovnim stavkom, je kolikor hočeš. Pa sploh ni nujno, da je res šlo za samo enega otroka. Lahko jih je bilo več, ampak za ostarelega starša ne najdejo in ne najdejo časa. Kaj je šlo narobe?

Dediščina preteklosti

V mnogih družinah je poglavitna vrlina človeka delo. Ne razumimo se narobe. Delo in delavnost sta vrednoti. Na svetu smo zato, da delamo. A nekako smo skozi razvoj civilizacije uspeli zamegliti pogled na delo. Na začetku je trdo in pošteno delo pomenilo preživetje. Človek je delal točno toliko, kolikor je potreboval za življenje. Ko je bil preskrbljen, je počival. Pohlep, in vemo kdo je oče pohlepa, v človeku pa je začel prišepetavati, da to ni dovolj. Več kot namreč delaš, več imaš. In več kot imaš, pomembnejši si, večjo moč imaš … Saj vsi poznamo to zgodbo.

So obdobja v zgodovini in življenju, ko stopi delo v prvi plan, drži. Ko je z dobrinami na tesno in je treba preskrbeti družino, ni druge, kot da narediš vse in še več. Žal je veliko preveč ljudi tega sveta vpetih v trdo delo, ki komaj zagotovi preživetje, vse od rosnih let pa do smrti. A zanimivo, težav iz naslova imajo v teh sredinah veliko manj kot pri nas.

Avtomobili bodo zarjaveli, vinogradi se bodo zarasli, hiše bodo dotrajale, tovarne bodo propadle. Le ljubezen je tista, ki lahko potuje iz generacije v generacijo. In le ta zagotavlja, da na stara leta ne bomo čisto sami.

Presita civilizacija

Po drugi strani pa opazujemo družine, ki leta in leta predvsem kopičijo. Zemljo, dobrine, nepremičnine, avtomobile, doživetja, potovanja … Nikoli nimajo dovolj in zato nikoli nimajo časa. »Če ves čas ne napreduješ, potoneš«, pravijo. A živijo v gradovih, ki niso dom, v zakonih, ki so prazni, njihovi otroci so prepuščeni samim sebi. Mnogi otrok niti delati ne naučijo, ker jim pač ni treba in ker je učenje prezamudno in prenaporno. Slabo vest zaradi odsotnosti odkupujejo z najboljšimi, najdražjimi in najbolj pisanimi igračami in »igračami«, resnične vezi med njimi pa ni. Nobenega odnosa, nobene zavezanosti, nobene ljubezni.

Lažje je delati, kot vlagati v odnose, ker imaš kratkoročno več pokazati. Opravljeno delo, pohvalo, poln bančni račun. Otrok pa medtem spotoma doraste in odraste in gre v svet iskat tisto, kar mu je doma manjkalo – ljubezen in varno povezanost.

Leta minevajo in ob strani se pojavi nova življenjska situacija. Ostareli starši naenkrat potrebujejo in pričakujejo pomoč. Mnogi šele na starost prvič trčijo ob dejstvo, da nečesa ne morejo kupiti. Ker ljubezen pač ni naprodaj. Če je ne neguješ, ovene. Lahko si plačaš pomoč, ne moreš pa kupiti tega, da bi te nekdo imel rad. In potomci niti ne dojemajo, kaj se od njih pričakuje. Zakaj taka razhajanja?

Ker resnična skrb ni (samo) vožnja k zdravniku, kuhanje in umivanje. Resnična skrb je to, da te ima nekdo rad. Prvo lahko dela kdorkoli, drugo le ljubeči.

Pozabili smo …

Pozabili smo, da je Bog predvidel počitek. Tako nujno ga potrebujemo, da se mu niti sam ni odrekal. Dal nam je nedeljo. In še več, ob stvarjenju sveta je Gospod Bog prav vsak večer pogledal, kaj je naredil in se veselil tega, da je bilo dobro. To smo v našem napuhu nekako spregledali. Zvečer se po navadi utrujeni zvrnemo v posteljo in nas v hipu zmanjka. Kak blagoslov je, če se uspemo umiriti in vsak posamezen dan pregledati, kaj smo naredili, kaj smo ustvarili in zavestno reči – »glej, dobro je«! Opravljeno delo, prijateljski pogovori, skrb za družino, za ženo, moža, za otroke … »Dobro je bilo!« Pokrijte speče otroke, poljubite moža, ženo in se zahvalite – »kako čudovito darilo ste, polnite mi dni«! Ne glede na vse, kar se je zgodilo čez dan, vas imam nadvse rad. In čeprav so rezultati našega dela kratkoročno neopazni, ni bolj zanesljive naložbe in večjega donosa, kot je tisti, ki pride iz vlaganja v medsebojno ljubezen.

Avtomobili bodo zarjaveli, vinogradi se bodo zarasli, hiše bodo dotrajale, tovarne bodo propadle. Le ljubezen je tista, ki lahko potuje iz generacije v generacijo. In le ta zagotavlja, da na stara leta ne bomo čisto sami.

Kdor pravi, da otrok vendar nimamo zato, da bi skrbeli za nas, se moti. Ker resnična skrb ni (samo) vožnja k zdravniku, kuhanje in umivanje. Resnična skrb je to, da te ima nekdo rad. Prvo lahko dela kdorkoli, drugo le ljubeči.