Andrej se že 4 mesece ni okopal, zaradi ¨nedelujočih˝ nog, ne zmore niti na WC

V Kočevju stoji trinadstropna hiša, ki je močno načeta, poleg tega pa ima tudi zelo slabo kritino.

Zgrajena naj bi bila pred več kot 500 leti predvsem za potrebe gozdnih delavcev. V takratni kataster je bila kot prva vpisana.

Podstrešno stanovanje z dvema sobama, straniščem, hodnikom, kuhinjo in prostorom, ki naj bi bil kopalnica – to je dom 59-letnega Andreja Štrumblja. 

V spodnjih prostorih so tri stanovanja lastniška, eno pa najemniško (od sklada), stanovanje v drugem delu hodnika pa je last ženske iz Ljubljane.

Andrej živi na podstrešju propadajoče stavbe na robu Kočevja. FOTO: Milan Glavonjić

»Mi smo ga po Jazbinškovem zakonu leta 1992 odkupili, a kaže, da ni bilo vpisano v zemljiško knjigo in se zdaj vodi kot družbena lastnina,« je pojasnil ubogi Andrej, ki že štiri mesece praktično nepokreten leži na postelji, gleda pa v šaro ob radiatorjih in ob oknih, ki so zakrpana s plastično folijo.

Po eksploziji v kemični tovarni Melamin maja 2022 je v steni zazijala velika luknja, iz tal zaudarja po gnilem in po Andrejevih iztrebkih. Malo potrebo namreč opravlja v plastenke, veliko pa v večje vedro. Ko opravi, pokliče nekoga, da to odnese.

Do stranišča, ki je z eno besedo sesuto in tako kot tudi vsi drugi prostori že dolgo, dolgo zanemarjeno, se ne more odpraviti, saj ga noge ne nesejo več. »Za mano je trideset let delovne dobe. Imam tretjo kategorijo invalidnosti in prejemam socialno pomoč v znesku nekaj več kot 400 evrov. Prej sem hodil normalno. Težko prenašam putiko, bolečine v gležnjih in kolenih ter visok krvni tlak, v bolnišnici so mi ga namerili skoraj 250. Vse to me je položilo v posteljo,« razlaga onemogli Andrej. In med čakanjem na nedeljsko kosilo pokaže zvite prste na nogi.

Stranišče, ki si ne zasluži takšnega poimenovanja. FOTO: Milan Glavonjić

Zlata soseda

»Sploh nismo vedeli, da je ohromel. Prej ga je bilo povsod videti. Domov je hodil le prespat,« pove prijatelj iz Šalke vasi, ki mu je prinesel kosilo. Kar ne more verjeti, kakšna usoda je doletela Andreja.

»Želim si, da bi me peljali v zdravilišče, kjer bi se postavil na noge, da bi bil spet mobilen,« si je zaželel Andrej. Soseda Slavi, ki je, kot pravi, hodila od Poncija do Pilata in oznanjala Andrejeve težave, se nadeja, da mu bo res uslišano.

Kočevski center za socialno delo (CSD) mu je med tednom zagotovil hrano in storitev Pomoč na domu, prav tako pa ga iz zdravstvenega doma obiskujejo patronažne sestre, ki spremljajo njegovo zdravstveno stanje, kljub temu pa noben ne stori koraka, ki bi mu pomagal.

»V kliničnem centru sem jim rekel, da se ne morem postaviti na noge in da me po stopnicah do stanovanja nesejo gasilci. Napotili so me k osebnemu zdravniku, ki mi je dejal, naj se obrnem na CSD. Vtis imam, da se me vsi izogibajo,« pravi.

Nedeljsko kosilo mu je prinesel prijatelj, med tednom mu ga zagotavlja center za socialno delo. FOTO: Milan Glavonjić

»Naj čim prej zaživi in se postavi na noge. Ta čas pa bomo napeli moči, da bi se ti prostori osnažili in uredili človeku dostojno življenje.

Ali vi veste, da se Andrej že štiri mesece ni skopal,« je povedala soseda Slava, ki ji je ob tem tudi nekoliko odleko, ko je izvedela, da naj bi danes njegov primer obravnavale pristojne službe z občino.

FOTO: Milan Glavonjić

»Seveda je ta primer, za katerega doslej nisem vedel, boleč in zahteva takojšnje ukrepanje ob strokovnem mnenju vseh pristojnih služb. Lokalna skupnost bo pomagala, kolikor je v njeni pristojnosti. Poskusili bomo poiskati namestitev v domu starejših občanov, čeprav je po informacijah polno zaseden, ali pa v začasno našem zavetišču za brezdomce, dokler se ne uredi zdajšnje stanovanje,« je kot rešitev predlagal kočevski podžupan Andrej Mladenovič.