Duhovnik in kmet obenem:¨Takšno je pač delo duhovnika in kmeta. Včasih, ko drugi v vasi že spijo, grem jaz še balirat in orat¨

"Ni lepšega kot posejati njivo in čakati, kaj bo zraslo"

Duhovnik in kmet Dejan Horvat, ki deluje v župnijah Markovci in Gornji Petrovci na Goričkem, predstavlja neobičajno, a navdihujočo kombinacijo duhovništva in kmetovanja. Horvat, ki je bil posvečen leta 2000, že 24 let združuje svoje poslanstvo duhovnika s skrbjo za več kot 100 hektarjev obdelovalnih površin in gozda ter skrbi za več kot 30 glav govedi in 14 konj. Zelo dobro se znajde tudi z motorno žago.

Dejan Horvat iz Strehovcev, majhnega naselja v župniji Bogojina, je že od otroštva navezan na kmečko življenje. Njegovo ministrantsko obdobje in lep odnos z duhovnikom sta ga navdušila za duhovniški poklic. Čeprav ni nikoli načrtoval, da bi postal kmet, se je ta strast razvila v njem že v mladosti.

“Ves čas sem bil ministrant in nepretrgoma povezan z župnijo. Duhovnik nas je takrat znal izjemno dobro nagovoriti in privabiti k sodelovanju. Imeli smo res lep odnos. Lepo nam je predstavil delo duhovnika. Po nekaj pogovorih, ministrantskih vajah in duhovnih vajah sem začel vedno bolj spoznavati ta poklic. Že kot osnovnošolec sem z veseljem pomagal ljudem in s traktorjem obdeloval njive. Takrat si niti v sanjah nisem predstavljal, da bom kot duhovnik nekoč imel svojo kmetijo,” se spominja Horvat.

Arhiv župnije Markovci

To, da so starejši domačini začeli opuščati delo na zemljiščih, ga je spodbudilo, da je začel z obdelavo nekaj hektarjev. Njegova kmetija se je sčasoma razširila na okoli 100 hektarjev. Zemlja je v lasti župnije, nekaj je državne lastnine.

Skrbi za 34 krav in 14 konjev, a kljub obveznostim ob nedeljah najde čas za počitek. Kljub okvirnemu urniku, ki si ga zada, poudarja, da vedno kaj pride vmes in mu podre načrte. S tem se je sprijaznil in na to gleda kot na sestavni del delovnega življenja.

“Takšno je pač delo duhovnika in kmeta. Včasih, ko drugi v vasi že spijo, grem jaz še balirat in orat. Vsak trenutek moram izkoristiti. Velikokrat se pošalim, da je traktor moja samostanska celica. Nekateri patri imajo fiksne celice, nekateri pa imamo potujoče. Veliko mi pomaga tudi moj ključar. Če sam ne zmorem, on uredi stvari in nahrani živino.”

Kljub temu pa rad pokaže svojo kmetijo in izkušnje tudi drugim. Pravi, da se pri njem ustavljajo družine, da otroci lahko spoznajo živali, kar daje kmetiji družinski in skupnostni značaj.

Horvat poudarja, da je kmetovanje in duhovništvo njegov način življenja. “Vse to delo me še bolj izpopolnjuje. Za nekoga, ki živi daleč od Prekmurja, se verjetno sliši čudno. Ko pa prideš sem in vidiš vso to naravo in zemljo, je to čisto drugače. Kmetovanje me poleg duhovniškega življenja drži v neki kondiciji in sobivanju z naravo ter živalmi. Človeka ne bi smelo biti sram, da ima roke umazane od zemlje ali pa od hlevskega gnoja. To nam je Bog položil v zibelko.”

Prosila sem ga, ali lahko z mano deli kakšen pripetljaj, ki se mu je zgodil v prepletu obeh vlog. Zanimalo pa me je tudi, ali se mu je že zgodilo, da je zaradi dela zamudil na obred. Z nasmeškom je dejal: “Tudi to se zgodi.”

Zadržali so me toliko časa, da sem trideset minut zamujal na mašo. Včasih, če se zadržim pri delu na kmetiji ali v gozdu, farane pokličem in večerno mašo prestavim za petnajst minut, pa ni nobenega problema. To so prednosti majhnih župnij.” 🙂

Tudi najboljšim in najbolj pridnim se zgodi …

Anton Horvat

Župnik vsako leto organizira tudi tradicionalne vaške koline. Od kod je prišla ideja? “Pred nekaj leti je prišlo do ideje, da bi organizirali kuharske tečaje za moške,” pripoveduje.

“Ženski so že obstajali, zakaj potem ne bi imeli še moških. In tako se je začelo. Ideja je bila, da bi gasilci prišli k velikonočni procesiji. Za nagrado sem kupil meso in jih povabil na zajtrk. Takrat je bilo drago kot žafran. Zato smo se potem začeli dogovarjati, da bi kupili eno svinjo in naredili domače koline. Meso nam ostane za žegen, pri velikonočnem zajtrku pa se vsi podružimo in izpeljemo en lep dogodek.

Ženske pa so napekle pecivo. Zaradi veterinarskih inšpekcij ter nadzorov smo potem to malo opustili oziroma spremenili. Meso kupimo in naredimo kulinarični dogodek ter organiziramo pohod. Nato pridemo nazaj na kosilo, ki ga pripravijo domačini. Ljudje pridejo z vseh koncev. Nastane prijetno druženje.”

Tako se je iz kuharskih tečajev razvilo tradicionalno vaško druženje.

Ob vsem delu včasih pozabi na počitek. A ko najde kakšno prosto uro v dnevu, vseeno najbolj uživa in se sprošča ravno na traktorju. “Takrat spočijem misli. Rad se podružim tudi s prijatelji in z župnikom iz sosednje župnije. Velikokrat greva skupaj na kosilo in malo poklepetava.”

Na vprašanje, ali raje nosi mašni plašč ali kmečko ter gozdarsko opravo, odgovarja, da nobena stvar ne sme biti pred duhovniškim poklicem. “Tudi takrat, ko je košnja in imam več dela na traktorju kot pa v župniji, vseeno z veseljem oblečem talar vsako nedeljo. Rad sem v duhovniški družbi. To je moja osnova. Nekateri duhovniki radi kolesarijo in hodijo v hribe, jaz pa rad oblečem umazano delovno ali gozdarsko obleko ter sedem na traktor ali pa se razveselim novega telička. Ni lepšega kot posejati njivo in čakati, kaj bo zraslo ter kakšen pridelek bo dala zemlja. Ljudje v sodobnem svetu pozabijo na ta pristni stik z naravo. Meni pa to pomeni bogastvo.”

“Odvisno od dneva,” se pošali župnik Dejan. “Včasih je tudi živina muhasta. Vse je odvisno od pristopa in odnosa, ki ga imaš tako do ljudi kot do živali. Tukaj sem zaradi ljudi, ne zaradi škofa,” sklene.