˝Brez očetove discipline se otroci ne morejo razvijati v zdrave osebnosti˝

27.05.2024 Zanimivosti Mega

Z doktorjem psihologije in specialistom kliničnopsihološkega svetovanja Andrejem Perkom smo se pogovarjali o pomenu prave vloge očeta v družini in družbi ter o vzgojnih izzivih današnjih družin. 

Na spletni strani Aleteia.org, je pristal izredno zanimiv intervju, ki bi nam praktično vsem moral odpreti oči.

Sami smo se odločili, da ga bomo delili v celoti, z njim pa se močno strinjamo in ga podpiramo.

 

Dolga leta je bil Andrej Perko soterapevt in sodelavec dr. Janeza Ruglja, zdaj pa nadaljuje njegovo delo poroča Aleteia.org.

Že več kot dvajset let vodi terapevtske skupine ljudi z različnimi odvisnostmi, težavami in stiskami. Je avtor več knjig in strokovnih člankov na temo odvisnosti.

 

Zakaj je tako pomembna prisotnost moškega oziroma očeta v družini?

Vedno je tako bilo in upam, da tudi vedno tako bo. Razvojno je jasno, da morata biti v družini mama in oče kot biološko različni bitji. Edino tako se lahko otrok razvije v normalno osebnost. Tudi ojdipovski kompleks se lahko razreši edino v takem okolju.

Posledice umanjkanja očetove vloge v družinah se bodo poznale in se tudi že poznajo, saj imamo vedno več mejno-osebnostnih motenj, po domače povedano psihopatov. Ljudje se ne zmorejo več razviti v normalne osebnosti, ki bi imele razvit moralni čut, razvito vest. To je problem današnje zahodne družbe.

Govorite o izrinjanju moškega iz družine in družbe. Kje se to še kaže?

Celotna naša družba je vedno bolj poženščena. To se kaže že zelo zgodaj, recimo v vrtcu in šoli, kjer se pričakuje, da se bodo fantki obnašali enako kot punčke, da bodo enako “pridni”.

Če niso, potem se jih označi kot hiperaktivne, kot problematične, kot da imajo posebne potrebe in tako dalje.

A fantje se obnašajo tako samo zato, ker so pač fantje. O tem govori tudi Jordan Peterson v knjigi 12 pravil za življenje, v poglavju Ne težite mulcem, ko rolkajo.

Naša družba doživlja moralno-kulturno revolucijo, kar se dogaja na ravni družine, ki jo je treba izriniti, uničiti prek tega, da se umakne moške.

Moškost kot biološka značilnost izginja, znanost opaža, da že pri moških fetusih ne pride do maskulinizacije možganov.

Nadalje se uničuje družbo v smislu vrednot in tradicije.

Ko iz družine umaknemo očete, se otroci, predvsem fantje, ne morejo več razviti v normalne osebnosti.

 

Ali se morata vzgoji očeta in mame med sabo razlikovati?

Mama je vedno zaščitnica otroka, ga varuje, ga brezpogojno ljubi.

Oče pa mora otroka usmerjati, mu postavljati meje, ga pripraviti na svet, ki je težak, zahteven in krut.

Oče mora v hiši narediti red. Na nek način se mora otrok očeta malo bati, oče mora predstavljati neko avtoriteto. To je vertikala v vzgoji.

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINAZakonca Perko.

Če tega ni, je “Bog izrinjen iz nebes” in ko se to zgodi, vse postane relativno. Dandanes imamo otroke, ki iščejo samo še ugodje in niso več pripravljeni na življenje. Ni več važno, kaj je prav, ampak samo še, da se imajo “fino”. Ne znajo več potrpeti, zdržati. Zato je oče silno pomemben v vzgoji otrok.

Šele skupaj oče in mama tvorita komplementarno vzgojno celoto.

Dejstvo je, da je mama v prvih štirih letih tista, na katero je otrok bolj navezan, še posebej je to izrazito v prvem letu življenja.

Takrat se dogaja bistveni proces pomirjanja otroka ob materinem obrazu med dojenjem.

Otrok se dobesedno zrcali v materinih očeh. Zato porodniški dopust za očeta ne more biti enak kot za mame.

Pomen očetovskega dopusta je v tem, da oče v tem času poskrbi za svojo ženo in ji olajša stvari. Njegova vloga pride pozneje.

S čim ženske onemogočimo moškemu, da bi odigral svojo vlogo v družini?

Problem žensk je, da težko moškim prepustijo tisti prostor v družini, ki jim pripada. Na nek način blokirajo svoje može, torej očete svojih otrok, saj so prepričane, da same o vzgoji največ vejo.

 

Moški nekaj časa sicer lahko vztraja, potem pa se umakne in se z vzgojo otrok neha ukvarjati.

Najde si druge izhode, delo, zasvojenosti … Tako ženska ostane za vzgojo sama, a mama ne more hkrati igrati mame in očeta. To preprosto ne gre, to vejo tudi otroci, na to ne nasedejo in zato v taki družini ni prave avtoritete.

Ženska moč v vsej tej dinamiki je ogromna, a jo morajo znati izkoristiti.

Rad rečem, da ženska ni drugi spol, ampak prvi spol. Potrebuje pa moškega, ki ga lahko spoštuje, zato mora moški iz sebe tudi nekaj narediti.

Ženska pa mora znati ustvariti v družini tako vzdušje, da bo mož aktivno udeležen pri vzgoji svojih otrok. Ženska mora dopustiti, da mož prevzame besedo in red, tudi npr. pri učenju. A pustiti mu mora prostor, da moški naredi stvari po svoje.

 

Se mame bojimo, da bi bili očetje pregrobi z otroki?
“Poglej, kakšen si, pretrd si z njimi, pregrob si,” poslušajo moški.

Ko pa enkrat nastopi velik problem in bi bilo treba udariti po mizi, takrat pa ženske želijo, da moški naredi red. A če se ta avtoriteta ne gradi od začetka, je red kar naenkrat, v puberteti, ko pride do problemov, težko narediti.

TINA MARTINEC SELAN | ALETEIA

Seveda je normalno in prav, da se žena ne strinja z vsemi moževimi prijemi. Prav je tudi, da mu to pove, a to mora narediti na samem, nikoli pred otroki. Sama naj razčistita, kako in kaj. Mož, ki ljubi svojo ženo in jo spoštuje, bo o ženinih besedah razmislil in jih po potrebi tudi upošteval. Če pa bi mama otrokom samo dajala potuho, potem pa mora tudi njo postaviti na pravo mesto. A pred otroki naj starša nastopata enotno.

Moramo sinove drugače vzgajati kot hčere?

Gotovo gre za drugačen princip; za moški in za ženski princip. Fanta ne moremo obravnavati enako kot dekle. Pri hčerki je oče prvi moški v njenem življenju. Pri sinu mora delovati tako, da ga disciplinira. Seveda mora zahtevati tudi disciplino od hčerke in je ne sme razvajati, a pristop mora biti drugačen. Hčerka bo namreč iskala moškega, ki jo bo obravnaval na enak način, kot jo je njen oče. Zato ji mora oče dati vedeti, da je vredna, da je dragocena, da je lepa.

Za hčerko je tudi izrednega pomena odnos, ki ga ima njena mama do njenega očeta, torej do lastnega moža. Ali je do njega spoštljiva ali ne, ali ga upošteva, ali mu priznava neko hierarhijo v družini, torej različnost moškega in ženskega principa … Tudi zato je tako pomembno, da se dogaja znotraj družine ta dinamika med možem in ženo.

Kako je potem v družinah, kjer je mama samohranilka ali vdova?
Če mama ne zna dobro uravnotežiti obeh vlog, ki ju mora naenkrat odigrati, torej da hkrati nudi nežnost in disciplino, avtoriteto, potem postane stvar zelo težka. Za mamo, ki ostane sama, je tudi velik izziv, kako otroke pravočasno poslati od doma, ter jih ne navezovati nase še v odrasli dobi. S tem imamo v Sloveniji kar problem.

 Glavna naloga očeta je namreč ta, da odpelje otroke stran od mame, jih pošlje v svet, jih na nek način osamosvoji. Zato se morajo očetje od četrtega leta naprej vedno bolj vključevati v vzgojo otrok.

 

Starši si želimo, da bi naši otroci zrasli v zdrave, normalne osebnosti in da ne bi zapadli v katero izmed odvisnosti. Kaj so po vašem pogoji, ki morajo biti v družini izpolnjeni, da se te želje uresničijo?
Bistvo vzgoje je, da se imata oče in mati rada. To je tisto, kar otroci (v)srkajo in kar odnesejo s sabo v življenje. Vse drugo so nianse. Vzgajamo po lastnem, notranjem redu. Dobra in prava vzgoja je samo avtoritativna, kar pomeni, da vzgajamo z lastnim zgledom in z lastnimi dejanji.

Ko se otroci odcepijo od družine, npr. ko so v puberteti in so vrednote družine na preizkušnji, ko jih preverjajo med svojimi vrstniki, je sila pomembno, da v to situacijo pridejo s ponotranjenimi vrednotami svoje družine. Starši, ki tako gradijo družinsko vzdušje, so lahko brez skrbi. Te vrednote bodo prišle do izraza in družba jih ne bo “zanesla”.

Najstnika nikoli ne zapelje družba. Zaide, če v primarni družini ni imel možnosti razlikovanja in ponotranjenja tega, kaj je prav in kaj narobe. Ni razvil odgovornosti, vesti, delovnih navad in tako dalje. Pa smo spet pri vlogi očeta v družini. Če je tem pogojem zadoščeno, potem gredo stvari brez večjih pretresov, tudi pri odraščanju.

Kot tretje bi izpostavil, naj se starši karseda izogibajo raznim nasvetom, strokovnim mnenjem in podobno o vzgoji otrok. Prihaja namreč do velike zmede ter slabe vesti, da delajo vse narobe. Zaradi te negotovosti ne znajo več vzgajati po intuiciji, zdravi pameti in naravnem notranjem redu.

 

VIR: ALETEIA.org