Mati napisala pismo svoji hčerki:˝Ko mi noge klecnejo, se me ne sramuj, tudi jaz sem tebe naučila hoditi˝

Ljubezen matere do otroka je največja na svetu in na žalost mnogi to pozabijo, ko odrastejo in se starši postarajo.

Predstavljamo vam prelepo pismo mamice hčerki, ki se deli po blogih in družbenih omrežjih in vsakič v vsakem, ki ga prebere, vzbudi enaka čustva.

Izvirno besedilo v španščini naj bi napisal umetnik Guillermo Peña, v angleščino pa ga je prevedel Sergio Cadena.

Lepota tega pisma je v tem, da se ne nanaša samo na matere in hčere, ampak na vse starše in otroke.

Mogoče sta tvoja mama in oče še vedno zdrava in s teboj ali pa ju ni več s tabo in to pismo te bo spomnilo, kako zelo so te imeli tvoji starši radi in kako zelo so ti pomagali, da si postal človek, kakršen si zdaj in tako kot zdaj ljubite svoje otroke.

In po tem boste še bolj cenili svoje starše.

Tukaj je pismo v celoti:

Draga moja punčka, na dan, ko boš videla, da sem stara, te prosim za potrpežljivost, predvsem pa, da poskušaš razumeti, kaj prestajam.

Ko se pogovarjava, če ti tisočkrat ponavljam eno in isto, me ne prekinjaj s stavkom:

“Isto si rekla pred minuto” … Samo poslušaj, prosim.

Poskusi se spomniti, ko si bila majhna in sem ti vsako noč brala isto zgodbo, dokler nisi zaspala.

Ko se nočem kopati, se ne jezi in me ne sramoti.

Se spomniš, ko sem morala teči za tabo, ko si si izmišljevala izgovore, da sem te hotela peljati pod tuš, ko si bila majhna?Ko vidiš, kako nevedna sem, ko gre za nove tehnologije, mi daj čas, da se naučim in me ne glej tako …

Ne pozabi, srček, potrpežljivo sem te naučila, kako narediti veliko stvari, kot je: kako jesti, se oblečti, počesati in se vsak dan ukvarjati z vsemi stvarmi v življenju …

Na dan, ko boš videla, da sem ostarela, te prosim za potrpežljivost, predvsem pa, da poskusiš razumeti, kaj prestajam.

Če včasih pozabim, o čem govorim, mi daj čas, da se spomnim in če ne morem, ne bodi živčna, nepotrpežljiva ali arogantna.

Samo v svojem srcu vedi, da je zame najpomembnejše biti s teboj.

In ko mi stare, utrujene noge ne bodo dovolile, da se premikam tako hitro kot prej, mi daj roko tako, kot sem ti jo ponudila, ko si prvič shodila.

Ko pridejo ti časi, ne bodi žalostna… samo bodi z menoj in me sprejmi z ljubeznijo, ko pridem do konca svojega življenja.

Cenila in hvaležna bom za čas in veselje, ki sva si ga delili.

Z velikim nasmehom in veliko ljubeznijo, ki sem jo vedno imela do tebe, želim samo reči, ljubim te … moja draga hči.