Mamica o hčerkini NEIZPROSNI bolezni: ˝Prevzela me je žalost, skrb, šok, spraševala sem se, zakaj, kako?˝

Lili Gradišar je danes zdrava, vesela in polna energije, a njena zgodba je navdih za vse nas.

Pri komaj dveh letih se je soočila z neizprosno diagnozo - rakom. Kljub mladosti in krhkosti se je z neomajno voljo borila proti bolezni, ki je zahtevala veliko moči, vztrajnosti in podpore.

Danes, pri sedmih letih, je Lili živahna in radostna deklica, ki s ponosom vstopa v drugi razred. S sijočim nasmehom na obrazu in iskrivimi očmi se veseli novih izzivov, ki jih prinaša šolsko leto, ter novih prijateljstev, ki jo čakajo v šolskih klopeh.

Njena mama, Mojca Ahačič Gradišar, se je s solzami v očeh spominjala težkih trenutkov, skozi katere so skupaj šli kot družina. A kljub vsem bolečim spominom je danes neizmerno hvaležna za vsako sekundo, ki jo lahko preživijo z zdravo in nasmejano Lili.

Njene besede so polne ljubezni, hvaležnosti in vere v boljši jutri.

Na nekaj vprašanj je Lili za Aleteio odgovorila tudi sama, s svojo otroško nedolžnostjo in nalezljivim smehom. Njena zgodba je sporočilo upanja, ki nam kaže, kako močna je lahko ljubezen in podpora družine v najtežjih preizkušnjah.

Kdaj ste prvič opazili, da je s hčerko nekaj narobe? Kakšni so bili vaši občutki, ko ste izvedeli za diagnozo?

Lili je bila od vsega začetka zelo zdrav otrok, pravi mali zaklad. Kot dojenček je bila redko bolna, tudi ko je pri letu in pol začela hoditi v vrtec, je ostajala zdrava. Običajno se malčki v tem obdobju soočajo z različnimi virozami in obolenji, ki jih pogosto povezujejo s stresom ob vstopu v vrtec. A pri Lili ni bilo tako.

Nekega dopoldneva naju je vzgojiteljica poklicala in povedala, da ima Lili drisko. Mož jo je takoj šel iskat in zaradi odsotnosti z dela obvestil pediatrinjo. Ker je od zadnjega sistematskega pregleda pri enem letu še ni videla, je Lili povabila na pregled.

Ko jo je zdravnica pregledala, je zatipala bulo v trebuhu. Poslala nas je na ultrazvok, kjer so odkrili tumor.

Takrat z možem še nisva bila zelo zaskrbljena, saj so poudarili, da bi lahko šlo zgolj za cisto.

Naslednji dan so naju napotili na pediatrično kliniko, kjer pa bula ni bila več vidna, saj je bilo črevo že zapolnjeno z blatom. Na podlagi izvidov so naju poslali na magnetno resonanco, kjer se je tumor prvič jasno izrisal. Povedali so nama, da je še vedno mogoče, da gre za cisto, vendar je izgledal bolj kot tumor. V večini primerov so benigni, le redko se zgodi, da vsebujejo rakavo tkivo.

Na tej točki naju je z možem že začelo resno skrbeti. Po opravljeni punkciji smo dva tedna nestrpno čakali na izvid.

To čakanje je bilo izjemno naporno, polno negotovosti in strahu. Dneva, ko so nama sporočili, da ima Lili raka, se spomnim samo bežno.

Mož je bil z njo v bolnišnici, ko ga je med vrati onkologinja ustavila s knjižico in rekla: "Tole si malo preberite."

Tako se on spomni tega dne. Jaz sem bila s sinom na sprehodu, ko me je mož poklical. Občutka niti ne znam opisati, pa sem bila že vnaprej malo pripravljena na novico. Prevzela me je žalost, skrb, šok, spraševala sem se, zakaj, kako?