ZAKAJ med spanjem trzamo, slišimo zvonenje v ušesih in zakaj zazehamo, ko zeha nekdo drug?

27.09.2024 Zanimivosti Mega

Človeško telo je resnično čudež narave – zapleteno, čudovito in hkrati polno skrivnosti.

Predstavljajte si ga kot najbolj dodelano kemično tovarno, ki nenehno deluje, se prilagaja in spreminja.

Poleg tega je to neverjetno usklajena celota, kjer so možgani glavno središče, ki usmerjajo vse procese.

Čeprav smo telo raziskali do zadnjega kotička in razumemo ogromno o njegovih funkcijah, se včasih za njimi skrivajo neverjetne in presenetljive zgodbe.

Kljub napredku znanosti nam nekatere njegove skrivnosti še vedno begajo. Prav zaradi te kompleksnosti si strokovnjaki še danes belijo glave – mnogi fenomeni človeškega telesa so še vedno nepojasnjeni.

Kako fascinantno je, da nekaj tako vsakdanjega in obenem veličastnega, kot je naše telo, še vedno skriva neraziskane globine?

To nas spodbuja, da se vedno znova sprašujemo, kako čudovit in zapleten je svet v nas!

 

Kruljenje v želodcu – poznamo ga vsi, pa vendar pogosto ne vemo, zakaj do tega pride.

Zvoki, ki jih želodec spušča, so posledica delovanja prebavil. Prebavni sistem, ki se začne v ustih in konča v anusu, je povezan s številnimi organi, ki imajo ključno vlogo pri prebavi.

Glavno vlogo pri kruljenju ima peristaltika, proces krčenja mišic prebavil, ki potisne hrano in tekočine iz požiralnika v želodec ter naprej skozi tanko in debelo črevo.

Zvoki, ki jih slišimo, so posledica premikanja hrane, tekočin, plinov in celo zračnih mehurčkov v želodcu in črevesju.

Pomembno je vedeti, da kruljenje ni vedno znak lakote. Če smo lačni, že misel ali pogled na hrano sproži signale, ki aktivirajo prebavni sistem.

Takrat se mišice v želodcu in črevesju zaženejo, začnejo se izločati prebavni sokovi, ki lahko povzročijo fermentacijo plinov in tvorbo zraka.

Čeprav ta proces večinoma poteka neslišno, se včasih izrazi kot glasno kruljenje, kar je povsem normalno.

Naslednjič, ko zaslišite kruljenje, se spomnite – vaše telo samo opravlja svoje delo!

 

Kurja polt je fascinanten pojav, ki ga večkrat opazimo, ko nas zebe, prestraši ali celo ob poslušanju ganljive glasbe.

Adrenalin, stresni hormon, je tisti, ki sproži ta odziv telesa. Ko nas je strah ali občutimo mraz, adrenalin steče v krvni obtok in aktivira drobne mišice ob dlačicah, zaradi česar se te postavijo pokonci – in tako nastane kurja polt.

Ta pojav ima svoje korenine v preteklosti, ko je bil človek še precej bolj kosmat.

 

 

 

Pokončne dlake so tedaj služile kot obrambni mehanizem, saj je človek z njimi skušal prestrašiti sovražnike ali se zaščititi pred mrazom.

Danes pa je kurja polt predvsem zanimiv fiziološki odziv, ki nas opominja na naše prednike in njihove preživetvene strategije.

Poleg strahu in mraza jo lahko sprožijo tudi močni čustveni trenutki, kot je ganljiv prizor ali izjemno lepa glasba.

Naša telesa se na ta način odzivajo na intenzivne občutke, kar samo še potrjuje, kako povezan je naš um s telesom.

 

Zardevanje je naraven odziv telesa, ki se pojavi pri mnogih, ko se znajdejo v zadregi, občutijo sram ali so čustveno vzburjeni.

V bistvu vsi zardevamo, vendar se to pri nekaterih ljudeh vidi bolj izrazito kot pri drugih. Razlog za to tiči v tem, da imajo nekateri krvne žile bližje površini kože ali pa je njihova koža bolj občutljiva.

Ko smo v neprijetni situaciji, naše telo sprošča adrenalin – stresni hormon, ki pospeši srčni utrip in dihanje.

Posledično več krvi priteče v obraz, krvne žile se razširijo, kar povzroči značilno rdečico na licih.

Zardevanje je povsem normalen pojav in le še en način, kako telo izraža naše čustvene odzive.

Čeprav se včasih zaradi tega počutimo še bolj nerodno, je zanimivo, da je to znak aktivne komunikacije med telesom in možgani – in pogosto del nas, ki ga ljudje sprejemajo kot simpatično in človeško.

 

Znojenje je povsem naraven proces, s katerim telo uravnava svojo temperaturo, a morda niste vedeli, da imajo stopala največ žlez znojnic – več kot 250 tisoč na obeh nogah!

Zaradi tega se noge pogosto močneje potijo, kar ustvarja idealno okolje za bakterije, ki skupaj z znojem povzročajo tisti neprijeten vonj.

Poleg tega pa imajo stopala še eno zanimivo lastnost – okušajo! Če na svoja stopala nanesete česen ali čebulo, boste te okuse začutili v ustih že čez eno uro.

 

 

To je posledica kemičnih spojin, ki jih koža absorbira, in jih telo nato zazna.

Stopala torej niso le del telesa, ki nas nosi naokoli, ampak skrivajo tudi neverjetne lastnosti, ki nas vedno znova presenetijo!

Naslednjič, ko pomislite na znoj in vonj stopal, se spomnite, kako fascinantno in zapleteno je naše telo – še v najmanjših podrobnostih.

 

Ste vedeli, da človek v življenju povprečno proizvede kar 28.500 litrov sline?

S to količino bi lahko napolnili kar dva bazena!

Slina je večinoma sestavljena iz vode, vsebuje pa tudi pomembne elektrolite (kot so magnezij, kalcij, natrij, fosfor in karbonati), encime, sluz in celo protibakterijske snovi.

Žleze slinavke nenehno proizvajajo slino, ki izpira ostanke hrane proti žrelu in hkrati vlaži tako trda kot mehka tkiva v ustni votlini.

Poleg tega ima slina ključno vlogo pri prebavi, saj pomaga razgraditi hrano že v ustih. Nič manj pomembna ni njena zaščitna funkcija – z njo telo ščiti zobe in preprečuje nastanek kariesa.

Naslednjič, ko pomislite na slino, se spomnite, da je to eden najpomembnejših telesnih tekočin, ki skrbi za našo ustno higieno, zdravje in celo prebavo!

 

Zvonjenje v ušesih, ki ga pogosto doživimo po glasnem koncertu ali izpostavljenosti hrupu, je posledica poškodovanih dlačic v notranjem ušesu.

Te drobne dlačice se običajno premikajo v skladu z zvočnimi valovi, ki potujejo skozi uho, in pošiljajo signale v možgane, kjer jih ti prevedejo v zvok.

Ko so dlačice zaradi preglasnih zvokov poškodovane, začnejo pošiljati napačne signale v možgane, ki jih ti nato zaznajo kot zvonjenje, piskanje ali šumenje.

To je način, kako telo sporoča, da je bilo uho izpostavljeno preveliki obremenitvi, in zato je pomembno, da ušesa zaščitimo pred nadaljnjo škodo.

Zvonjenje je lahko začasno, vendar lahko ob dolgotrajni izpostavljenosti glasnim zvokom pride tudi do trajnih poškodb sluha, zato je previdnost pri zaščiti ušes ključnega pomena.

 

Nalezljivo zehanje je zanimiv pojav, ki se zgodi že v maternici, a razlog, zakaj začnemo zehati, ko vidimo drugega, da to počne, še vedno ni povsem jasen.

Znanstveniki še nimajo dokončnega odgovora, a obstaja več teorij, ki ponujajo razlago.

Ena izmed teorij pravi, da je nalezljivo zehanje povezano z našo sposobnostjo socialne empatije – zmožnostjo zaznavanja čustev drugih in večjim čustvenim izražanjem.

Ljudje, ki so bolj empatični, naj bi bili tudi bolj dovzetni za nalezljivo zehanje. Zehanje torej ni nujno povezano z utrujenostjo ali dolgčasom.

Pravzaprav naj bi bilo tudi način, kako možgane ohlajamo. Deluje kot nekakšen prezračevalni sistem, ki nam pomaga ohraniti zbranost v različnih situacijah.

Ena izmed zanimivih teorij pravi, da je zehanje med lovci v pradavnini morda služilo kot ritual, s katerim so se med seboj opozarjali, da morajo ostati budni in osredotočeni.

Ko je nekdo zazehal, je to lahko pomenilo, da je čas za menjavo straže.

Druga teorija pa pravi, da je nalezljivo zehanje oblika nezavedne komunikacije, podobno kot sinhroniziran vzlet ptic.

Ne glede na razlog, je zehanje mnogo več kot le znak utrujenosti – je fascinanten primer, kako globoko smo povezani z drugimi in s svojimi pradavnimi instinkti.

 

Zakaj sami sebe ne moremo požgečkati?

To je posledica izjemno učinkovitega delovanja naših možganov, ki znajo ločiti med pričakovanimi in nepričakovanimi občutki.

Ko poskušamo sami sebe žgečkati, možgani prepoznajo, da dražljaj prihaja iz naših lastnih rok, zato telesu sporočijo, da se ni treba odzvati.

Tako preprečijo žgečkljiv občutek, saj naši možgani natančno vedo, kaj nameravamo storiti.

Center v možganih, ki je odgovoren za premikanje telesa, natančno predvideva občutke, ki jih bodo sprožili naši lastni gibi.

Ker so ti pričakovani, telo nanje ne reagira enako, kot bi reagiralo na nepričakovano žgečkanje od druge osebe.

To je pravzaprav zaščitni mehanizem, ki nam pomaga ločiti med zunanjimi dražljaji in našimi lastnimi gibi.

Zato je žgečkanje nekaj, kar najbolje deluje, ko prihaja od nekoga drugega, saj nepričakovani dotiki povzročijo tisti značilni, smešno-neprijeten občutek.

 

Jok je veliko več kot le odziv na žalost ali bolečino – gre za kompleksen fiziološki in čustveni proces, ki je značilen predvsem za ljudi.

Solze imajo več funkcij, od zaščite oči do izražanja čustev. Zanimivo je, da naj bi bili ljudje edina bitja, ki jokamo zaradi čustvenih razlogov, kar je še ena posebnost naše vrste.

Solze delimo na tri vrste:

1. Bazalne solze: So ves čas prisotne v očeh in skrbijo za njihovo vlaženje in zaščito. Delujejo kot naravna obramba, ki preprečuje izsušitev očesne površine.

2. Refleksne solze: Pojavijo se, ko oči zaščitijo pred dražilnimi snovmi ali vplivi, kot so veter, dim ali npr. rezanje čebule. Te solze so odziv na zunanje dejavnike, ki bi lahko poškodovali oko.

3. Čustvene solze: Nastanejo ob čustvenih trenutkih, kot so žalost, sreča ali ganjenost. Čustvene solze vsebujejo več beljakovin kot drugi tipi solz, kar nakazuje, da imajo tudi posebno vlogo pri izražanju čustev.

    

   

Znanstveniki verjamejo, da čustvene solze pomagajo ljudem bolje razumeti naša občutja in tako pripomorejo k vzpostavljanju pristnejših odnosov.

Poleg tega solze prenašajo tudi kemične signale, med katerimi je eden izmed učinkov tudi zmanjšanje spolne vzburjenosti, kar še dodatno potrjuje, kako kompleksno je čustveno izražanje preko solz.

Solze so torej več kot le izraz čustev – so most, ki povezuje naše notranje občutke z zunanjim svetom, hkrati pa skrbijo za naše zdravje in nas zaščitijo pred škodljivimi vplivi.