˝Čas, ki ga preživljamo ob umirajočem, je milostni čas tako za umirajočega kot za tistega, ki je ob njem˝

01.10.2024 Življenje Mega

Ko sem spremljala očetovo umiranje, sem videla nekaj izjemnega – proces popolnega dozorevanja človeka.

Ta čas, ki je bil eno najbolj čustveno intenzivnih obdobij v mojem življenju, mi je podaril nekaj, po čemer sem hrepenela že vse življenje: odnos z očetom, ki je razkril Boga.

Očetova zgodba je zakoreninjena globoko v slovenski zemlji.

Rojen je bil v kmečki družini na Dolenjskem, malo pred začetkom druge svetovne vojne.

 

Slika je simbolična

 

Bil je tretji izmed petih sinov, ki so skupaj rasli v težkih, a bogatih časih slovenskega podeželja.

Njegovo mladost je zaznamovala ljubezen do zemlje in preprostega življenja. A ko je spoznal ljubezen svojega življenja, mojo mamo, sta si skupaj ustvarila nov dom na Gorenjskem, kjer je našel zaposlitev.

Življenje pa zanj ni bilo vedno lahko. Njegov stric je bil domobranec, ki je po vojni pobegnil v Argentino, zaradi česar je bil oče v svojem domačem kraju nezaželen.

To mu je vzelo delo in priložnosti, čeprav je bil izobražen, priden in pošten človek. Kljub vsem oviram si je ustvaril družino in nas, mene in brata, varno vodil skozi življenje.

 

Z vso svojo močjo se je trudil, da nama je omogočil izobrazbo, samostojnost in boljšo prihodnost.

Zadnji dnevi z njim so bili polni nežnosti in odpuščanja. V teh trenutkih sva z očetom končno vzpostavila globok in iskren odnos, po katerem sem vedno hrepenela.

To ni bil samo odnos očeta in hčerke, ampak prostor, kjer je bil prisoten tudi Bog.

Moj oče je bil resnično izjemen človek. Bil je delaven, ročno spreten in nadvse inteligenten.

Njegove roke so bile zlate – obvladal je vsako orodje in bil vedno pripravljen pomagati. Poleg tega je bil tudi aktiven športnik, kar mu je dalo moč in energijo, ki jo je s pridom uporabljal tako v službi kot doma.

V mladosti je imel še eno strast – igral je v narodnozabavnem ansamblu.

 

Glasba mu je bila blizu, vedno je rad poskrbel za veselo vzdušje. V družbi je bil priljubljen, saj je bil vedno vesel, nasmejan in komunikativen.

A kljub temu je bilo v njem nekaj zadržanosti – o svojih občutkih in stiskah ni rad govoril. Čeprav smo pogosto opazili, da ga nekaj teži, je raje nosil breme sam.

Naša družina pa se je soočila s težko preizkušnjo, ko je oče pri svojih 78 letih zbolel za rakom. Po nekaj simptomih, ki so nakazovali na bolezen, se je odločil za pregled pri specialistu.

Diagnoza je bila boleča – rak, ki je bil že v kritični fazi. Zdravniki so se odločili za operacijo, vendar so kemoterapijo odsvetovali. Oče je to odločitev pogumno sprejel.

Po operaciji si je dobro opomogel in še tri leta živel precej aktivno, kot bi si sam želel. A nato so se simptomi vrnili, bolezen je znova napredovala.

Naslednje leto je bilo težko za vse nas, saj smo se zavedali, da bo slovo neizogibno. Po letu boja je oče mirno odšel.

Njegova dediščina pa bo za vedno živela v nas – spomin na njegovo delavnost, veselje in predvsem pogum, s katerim je sprejel vse življenjske izzive.

Ko sem izvedela, da je oče zbolel za rakom, me je preplavil velik šok. V tistem trenutku sem upala, da bo operacija prinesla rešitev in premagala bolezen.

Vendar se je znotraj naše družine začelo dogajati nekaj globljega.

 

Z bratom sva se čustveno zbližala, pa tudi odnosi z očetom in mamo so postali bolj intenzivni in globlji.

V meni so se prebudila mešana čustva – jeza, strah, sočutje, ljubezen.

V začetku sem čutila jezo, ker oče ni pravočasno poiskal zdravniške pomoči in ker ni nikoli govoril o svojih težavah.

Ta jeza me je oddaljila od njega in nekaj časa ga sploh nisem mogla obiskati. To mu je bilo težko sprejeti in mi je zameril, kar je najino situacijo še dodatno zapletlo.

Toda moja notranja stiska je bila globoka. Šok ob očetovi bolezni me je povsem preplavil, in težko sem našla notranji mir. Potem pa sem se odločila za pogovor z duhovnikom, ki mi je pomagal pogledati na situacijo z drugačnimi očmi.

Po tem pogovoru sem končno našla pot nazaj do sebe in do očeta. S tem sem se tudi soočila s svojimi čustvi ter našla moč za spravo, ki je prinesla mir v naše odnose.

Ta pot je bila težka, a mi je prinesla dragoceno spoznanje – kako pomembno je, da si vzamemo čas za ljubljene in da se v najtežjih trenutkih ne zapremo vase, ampak poiščemo oporo, kjer jo lahko najdemo.

 

Ko sem obiskovala očeta v njegovih zadnjih dneh, sem opazila, kako se je njegovo razpoloženje spreminjalo iz dneva v dan.

Včasih je bil zgovoren, rad je obujal spomine na otroštvo, govoril o svojem študiju in mladostnih letih. Videlo se je, kako pomembno mu je bilo, da sem sedela ob njem in ga poslušala. Tisti trenutki so naju še bolj povezali.

A bilo je tudi drugačnih dni. Včasih se je ob mojem prihodu razjokal, brez besed, a čutila sem, da mu je to prineslo olajšanje.

Takrat sem ga držala za roko in mu rekla, naj kar joka, naj ne zadržuje solz. To ga je očitno pomirilo.

 

Še posebej je bilo dragoceno, ko sem ga spomnila na vse lepe trenutke iz mojega otroštva – na izlete, na dogodivščine, na vse, kar je ustvaril in kar smo doživeli kot družina. Te besede so mu prinesle tolažbo, saj je vedel, da je pustil močan pečat v našem življenju.

Ko pa so se bolečine stopnjevale, se je njegovo vedenje spremenilo. Včasih je postal agresiven, ko sem se približala, kar je bilo zanj način, kako se soočiti s trpljenjem.

Spoštovala sem njegove želje, ko mi je pokazal ali povedal, da želi biti sam. V takih trenutkih sem mu dala prostor, a kljub temu sem ostala blizu, pripravljena, da sem bila tam, ko me je znova potreboval.

Te izkušnje so me naučile, kako pomembno je sprejeti vse plati bolečine – od solz do trenutkov jeze – in biti ob nekom, ne glede na to, kakšne stiske doživlja.

 

V tistih težkih dneh, ko se je oče boril z boleznijo, sem si močno želela, da bi ga obiskal duhovnik.

Verjela sem, da bi mu pogovor z njim prinesel tolažbo in mir. A nisem našla moči, da bi se z njim pogovorila o tem, saj sem imela občutek, da bi oče prihod duhovnika dojemal kot znak, da je smrt blizu.

Namesto tega sem mu večkrat rekla, da molim zanj in da sem dala za mašo za njegovo ozdravitev.

Vsakič, ko sem to omenila, se mi je zdelo, da sem v njegovih očeh zaznala hvaležnost in mir. Poleg njegove postelje sem mu položila majhen leseni rožni venec.

Nikoli ga ni odstranil, in ko se je preselil v dom starejših, kjer je preživel zadnji mesec svojega življenja, je ta rožni venec vzel s seboj.

Na dan pogreba sem rožni venec položila v odprt grob ob žaro – simbol vere, ki ga je spremljala do konca.

Očetova volja do življenja je bila izjemna, tudi v trenutkih, ko je bolezen napredovala in so bile bolečine neizprosne.

Do zadnjega trenutka je bil borec. Ko me je med mojim zadnjim obiskom prosil, naj ga peljem v bolnišnico, ker je vedel, da bo umrl, sem se ob tem počutila nemočno.

Toda hkrati sem začutila nekaj globokega – kot da mi je s to prošnjo izkazal posebno čast in mi zaupal svojo usodo. V meni je videl nekakšno odrešitev, kar me je izjemno ganilo.

Ta trenutek, čeprav težak in poln bolečine, me je z očetom globoko povezal.

Njegova prošnja, čeprav izražena na nenavaden način, je bila zame izraz zaupanja, ki ga bom nosila s seboj za vedno.

Ko sem ob očetovem umiranju spremljala vsak njegov korak, sem bila priča celotnemu procesu dozorevanja človeka.

Na fizični ravni je njegovo telo postopoma odmiralo, a na duhovni ravni je doseglo vrhunec svojega zemeljskega življenja. Ta trenutek ni bil konec, temveč uvod v novo življenje, v večno življenje.

Občutim globoko hvaležnost za to obdobje, saj je bilo to naravno nadaljevanje življenjskega procesa.

Počasi dojemam očetovo umiranje kot popoln zaključek življenjskega cikla – od rojstva, skozi otroštvo, mladost, aktivna leta, staranje in končno usihanje. Vsaka faza je imela svoj pomen in vsak korak je bil del te veličastne poti.

V tem procesu vidim močno vzporednico z rojstvom mojega sina. Tako kot je očetovo umiranje prineslo milost in mir, je bilo tudi obdobje, ko sem pospremila na svet svojega sina, polno bolečine, strahov in negotovosti.

A hkrati je bilo prežeto z milostjo, saj sem prejela dar novega življenja od Boga.

 

Tako kot sem sina sprejela z ljubeznijo in hvaležnostjo, sem tudi očetovo slovo sprejela kot del večjega božjega načrta, ki presega zgolj zemeljski obstoj.

Ta izkušnja mi je še enkrat pokazala, kako sta življenje in smrt prepleteni, oba kot del Božjega načrta, ki nas vodi od začetka do konca.

Spomin na očeta – milostni čas ob slovesu

Dragi bralci, iz srca bi vam rada položila na srce, da v trenutkih, ko spremljate umirajočega svojca, vidite v njem človeka, ki je v Božjih rokah. Čas, ki ga preživljamo ob umirajočem, je dragocen in milosten – tako za tistega, ki se poslavlja, kot za nas, ki smo ob njem.

Umiranje je naraven del življenja, ki ga ne smemo zanikati ali se mu izogibati.

 

To je proces, skozi katerega gre vsak človek, in prav zato je ključno, da ga sprejmemo z vso spoštljivostjo in ljubeznijo.

Najpomembneje pa je, da se zavedamo, da imamo pred sabo osebo, ki se poslavlja od tega sveta, in da si zasluži dostojanstveno slovo.

Naj bo to opomnik vsem nam, da so zadnji trenutki življenja polni milosti in priložnosti za globoko povezanost.

Prispevek je bil prvotno objavljen v tedniku Družina.