“Danes je tak čas, da človek, ki govori resnico, nima veliko prijateljev.” – Tako vidi stvari babica...

Danes živimo v času, ko je povedati resnico pravi izziv.

Pogosto slišim svojo babico reči: “Danes je tak čas, da človek, ki govori resnico, nima veliko prijateljev.”

Njene besede nosijo globoko modrost, ki jo sčasoma vedno bolj razumem.

Babica je odraščala v drugem svetu, kjer so bili poštenost, iskrenost in čast zelo cenjeni. Danes se zdi, da se je svet spremenil in resnica postaja nezaželena.

 

Babica vedno pravi, da so v njenem času ljudje cenili resnico, tudi ko je bila boleča.

Povedati resnico je pomenilo biti spoštovan, ker je bil znak značaja in integritete.

Vendar z leti opaža, da se to spreminja.

Ljudje danes po njenem mnenju raje slišijo tisto, kar hočejo, in ne tisto, kar bi morali slišati.

Na resnico se pogosto gleda kot na napad na ego, kot na neprijetno motnjo, namesto kot na koristen vpogled.

Moja babica mi pogosto pripoveduje o prijateljih, ki jih je imela v mladosti.

To so bili ljudje, ki so cenili medsebojno zaupanje in poštenost.

Ni jih bilo strah soočiti se s težkimi resnicami, ker so vedeli, da jih bo resnica osvobodila, čeprav je na začetku morda boleča.

“Danes,” pravi, “se ljudje pogosto umaknejo, ko jim poveš nekaj, kar jim ni všeč, in vse, kar si naredil, je, da si povedal resnico.”

Takšne situacije vodijo do tega, da oseba, ki govori resnico, ostane z zelo malo prijatelji.

Zdi se, da živimo v času, ko resnico zamenjujejo laži ali polresnice, ki zvenijo bolj udobno.

Veliko ljudi si danes želi biti obkroženih s tistimi, ki jim bodo povedali, kar želijo slišati, četudi to pomeni živeti v zablodi.

To je tisto, kar babica vidi kot velik problem sodobne družbe.

Pravi, da so ljudje postali bolj občutljivi kot kdaj koli prej, namesto da bi se soočili z resničnostjo, se bojijo užaliti ali prizadeti.

Zato tisti, ki so pošteni, pogosto ostanejo izolirani.

»Ko poveš resnico,« pravi babica, »te ljudje drugače gledajo.

Nekateri vas imajo za nesramne, drugi vam očitajo, da ste preveč kritični.

A resnica je resnica, ne glede na to, kako si jo kdo razlaga.«

Prepričana je, da je pomembno ostati zvest sebi in svojim prepričanjem, četudi zaradi tega imeti manj prijateljev.

Na koncu dneva pravi, da je bolje imeti nekaj pravih prijateljev, ki cenijo resnico, kot veliko tistih, ki živijo v iluziji.

Babica poudarja, da je za govorjenje resnice potreben pogum, še posebej danes.

To je dejanje, zaradi katerega se vas nekateri ljudje morda izogibajo, lahko pa tudi pritegne tiste redke, iskrene duše, ki cenijo pristnost.

Po njenem mnenju prijateljstvo, ki temelji na laži ali izogibanju resnici, ni pravo prijateljstvo.

Te besede modrosti me spomnijo na pomen ostati zvest resnici, tudi ko to pomeni, da hodimo po težki poti.

Babica vedno pravi, da pravi prijatelji ne bodo pobegnili od tebe, če jim poveš resnico.

Morda bodo potrebovali nekaj časa, da to ugotovijo, a če jim je mar, bodo to cenili.

Zato verjamem, da čeprav človek, ki govori resnico, morda nima veliko prijateljev, so tisti, ki jih ima, pošteni in vredni več kot vsa množica.

Na koncu mi babica vedno reče: “Bolje je biti sam, kot biti obkrožen z lažmi.”

Te besede mi odzvanjajo vsakič, ko se znajdem pred dilemo, ali povedati resnico ali nekaj zamolčati.

Ker na koncu je resnica tista, ki te osvobodi, ne glede na to, koliko prijateljev izgubimo zaradi nje.