Gostilna v kateri ogrejejo srca tistim, ki nimajo: Kuharica iz MB enkrat tedensko zastonj kuha hrano za uboge

V Mariboru se s toplimi obroki nahranijo tisti, ki to najbolj potrebujejo, zahvaljujoč srčnosti Julije Mišovske, Makedonke, ki s svojo družino vodi gostišče Kužner.

Julija, ki se je pred petimi leti preselila v Maribor v iskanju boljšega življenja, zdaj uporablja svoje kulinarične veščine za pomoč najšibkejšim.

Vsak teden se v njeni gostilni zgodi nekaj čudovitega – enkrat na teden nahrani družino ali posameznika v stiski.

FOTO: Mariborinfo

Julija pravi, da je pomoč ljudem njeno poslanstvo. Tudi v Makedoniji je kuhala za otroke brez staršev in že takrat spoznala, koliko lahko toplina obroka pomeni nekomu v stiski.

Ko je prišla v Slovenijo, je želela nadaljevati z dobrodelnim delom, in tako jo je skupna znanka povezala z Barbaro Novak, ustanoviteljico humanitarnega društva Ni-Lu.

Njuno sodelovanje je postalo ključna vez pri oskrbi socialno najšibkejših v Mariboru.

Julija ne pomaga le s hrano – tudi prinaša oblačila in denar za tiste, ki jim pomaga društvo.

To je zgodba o sočutju in solidarnosti, ki nas opominja, kako lahko že majhna dejanja prijaznosti spremenijo svet.

Barbara Novak, predsednica humanitarnega društva Ni-Lu, opisuje sodelovanje z Julijo Mišovsko kot nekaj izjemnega.

FOTO: Mariborinfo

Od prvega trenutka je bila Julija vključena v različne projekte društva, vedno pa jo je spraševala, kako lahko še bolj pomaga.

Ideja o kuhanju za druge je zaživela pred kratkim. Kljub temu, da se tudi Julijina gostilna bori za preživetje, saj delujejo v najemniškem prostoru, se je odločila, da bo še naprej pomagala ljudem.

»S hrano, ki jo kuham v gostilni, lahko naredimo veliko,« pravi. Ko je začela s projektom, ji je Barbara rekla: »Ti kar spelji!«

Maribor je poln ljudi, ki potrebujejo pomoč, a stiske so še hujše izven mesta. Zato iz gostilne vabijo vse, ki potrebujejo topel obrok, da se oglasijo in dobijo hrano.

Žal se mnogi sramujejo priti, ker se bojijo stigmatizacije. Doslej se je oglasil le en mlad fant, 21-letni avtist, ki živi na ulici, saj so ga starši zapustili.

Julija se ga z veseljem spominja: »Bil je presrečen, ker sem mu ponudila dva topla obroka na izbiro. Potem sem mu dala še nekaj denarja.«

»Mami, jedli bomo!«

Večino obrokov Julija dostavi prek društva, kjer Barbara osebno pelje hrano družinam v stiski.

Kljub temu, da imajo ogromno klicev, se mnogi ne upajo izpostaviti.

Strah pred obsodbami je velik, še posebej za tiste, ki imajo več otrok ali prihajajo iz drugih držav.

Barbara to razlaga z bolečino: »Če ima nekdo tri otroke, takoj slišimo komentarje, kot so: Zakaj pa imajo otroke, če nimajo denarja? Toda na tak način ne rešimo ničesar. Otroci so tukaj in zdaj.«

Spominja se obiska pri družini s štirimi otroki, kjer so jo pretresli prizori izčrpanosti: »Prišla sem k njim, otroci so sedeli za mizo, hladilnik je bil prazen.

Eden izmed otrok me je pogledal in rekel: Mami, jedli bomo. To je realnost, skrita v našem mestu.«

Zima je pred vrati, in stiske se bodo le še poglabljale.

Julijina nesebičnost je neizmerno dragocena, pravi Barbara, ko se s polnimi vrečkami hrane odpravlja k družini, ki jo potrebuje.

Ta zgodba je opomnik, da je v naših skupnostih še vedno veliko skritih stisk.

A prav vsak od nas lahko, podobno kot Julija, z majhnimi dejanji prijaznosti pomaga ustvarjati boljšo prihodnost za tiste, ki so najbolj ranljivi.