˝Oče nočem več v šolo dokler ne postavijo varnostnikov, strah me je... ˝ je povedal en izmed otrok v tragediji na Hrvaškem

V kavarni je nenavadno tiho. Brez glasbe, brez običajnega vrveža. Ljudje sedijo v tišini in skoraj šepetaje delijo zgodbe.

Vsak pozna nekoga, ki ima otroka na tej šoli – šoli, ki jo bo za vedno spremljal spomin na tragičen dogodek.

Čeprav je večer hladen, na terasi sedi le nekaj ljudi, a tam med mizami nežno svetijo lampijoni.

Sveče gorijo povsod, od terase do ulice, deset metrov stran pa je v zraku čutiti vonj stopljenega voska.

Pred krajevno skupnostjo v Prečkem, tik ob šoli, ki je postala žalosten simbol, se ljudje neprestano zbirajo. Tišino prekinjajo le tihi joki, šmrcanje in šelestenje robčkov – bolečina je otipljiva.

Med množico stoji deček s svečo v roki. Pogled mu je miren, a oči izdajajo globoko žalost.

Mama, postavi jo sem," šepne otroški glas. Mati, s solzami na licih in tresočimi rokami, ga nežno objame. Za trenutek se ustavita, v tišini, ki pove več kot tisoč besed.

Trenutki solidarnosti in sočutja

Ljudje prinašajo sveče, cvetje in sporočila podpore. Vsak gib, vsak pogled je napolnjen s sočutjem. Skupnost, ki jo je pretresla tragedija, se združuje v tihem poklonu – znak, da niso sami.

Ob takih trenutkih nas spominjajo, kako pomembno je, da si stojimo ob strani, si nudimo oporo in verjamemo v moč skupnosti.

Še posebej pa, da v naših molitvah ne pozabimo na družine, ki nosijo najtežje breme.

Srce skupnosti: sveče, solze in vprašanja brez odgovorov

Petkov večer v Zagrebu je bil prepreden s tišino, bolečino in nejevero. Na šolskem igrišču OŠ Prečko so se ves dan zbirale množice.

Ljudje so prinašali sveče, cvetje in predmete, ki simbolizirajo toplo sočutje. Med številnimi svečami je stal tudi plišasti medvedek, ki je v rokah držal srce z napisom: "Srce dajem tebi."

"Ta medvedek je bil darilo," je pojasnil oče, ki je stal ob strani. "Moj sin ga je želel podariti sošolcu, toda tragedija ga je pripeljala sem. Rekel je, da ga bo pustil tu – kot simbol ljubezni in spomina za ubitega otroka."

Tišina prežeta z žalostjo

Star gospod je brisal solze, drugi mož z lučko v roki pa se je odpravil proti vhodu v šolo.

Policist ga je spoštljivo ustavil in pojasnil, da sveče smejo goreti le pred krajevno skupnostjo ali na šolskem igrišču.

Na teh krajih so se ljudje ustavljali, tiho molili, jokali in se spraševali: "Kako? Zakaj?"

Otroci, njihovi starši in zaposleni na šoli so bili v šoku.

Deklica je očetu odločno povedala: "Po počitnicah se ne bom vrnila v šolo, če tam ne bo varnostnika." Ta preprosta izjava razkriva globoko zaskrbljenost in strah, ki se je naselil v vse.

Jezni pogledi na institucije

Šola, obdana s policijskimi trakovi in varovana s strani policistov, je postala prizorišče razprav o varnosti.

Moški je pokazal na visečo kamero na igrišču: "Že mesece je pokvarjena. Toda... tudi če bi delovala, ne bi mogla preprečiti tega, kar se je zgodilo."

Njegov glas se je lomil med žalostjo in jezo, prešel pa je v kritiko institucij in njihovih pomanjkljivosti.

Kljub jezi in razočaranju so se vsi zbrani trudili ohraniti dostojanstvo ob spominu na izgubljena življenja. Pritisk vprašanj, na katera ni odgovorov, pa je ostal: "Zakaj? Kako?"

Solidarnost kot odgovor

Ljudje so pokazali, da so v trenutkih neizmerne bolečine sposobni stopiti skupaj.

Sveče in besede sočutja so postale simbol, da žrtve niso pozabljene in da bo skupnost storila vse, da zaščiti svoje otroke v prihodnje.

Naj njihova svetloba osvetli pot k upanju in miru.