Nisem hodila v vrtec: Vsega me je naučila babica

Naučila me je vsega.

Vse več je sodobnih vrtcev in šol, ki otrokom ponujajo vrnitev k naravi in »pravim vrednotam« – lesene igrače, obvezno glasbo in glasbila, telesno aktivnost, razvijanje domišljije …

Ponujajo inteligentne načine preživljanja časa za otroke, ki ( mora biti neizčrpen vir domišljije, idej in navdiha.

Te ustanove so na nek način odgovor na stanje, ko imajo današnji otroci namesto žoge v rokah mobilne telefone, namesto da bi skakali in skakali – sedeli za računalniki, namesto da bi izumljali in ustvarjali, pasivno gledali in poslušali.

Vse dejavnosti, ki se izvajajo v teh vrtcih in šolah, me spominjajo na to, kar me je učila moja babica.

Za brata, sestro in zame nikoli ni bila babica, saj smo si babice predstavljali, kot urejene in tihe starke.

Bila je močna, stroga, jasna in ostrega jezika. Prava – babica.

Podpisala se je s prstom, ker ni znala brati in pisati, je pa znala šteti in računati, saj je tako nikoli niso mogli ogoljufati, ko je kupovala v trgovini ali na tržnici ali ko je prodajala soda – vodo.

Vsega me je naučila.

Kuhali sve jedi in ko je mesila pecivo, mi je pustila, da sem raztegnila testo, se igrala z moko in posnemala, kar je počela.

Takrat je bila le igra, zdaj pa razumem, da me je od malega učila samostojnosti, ki je »zapoved številka ena« velike vzgojiteljice Marie Montessori.

Hranili sve kokoši, pse in mačke, ki jih je pazila.

Tako sem se že od malih nog naučila ljubiti živali.

Nenehno sve bili na dvorišču ali hodili v vinograd in takrat sem že razumela, kako pomembna je narava za človeka.

Hodila je počasi, eno nogo pred drugo, saj hitreje ni mogla, a to ni bilo pomembno, saj se nama nikamor ni mudilo, na koncu dneva pa je bilo najpomembnejše – priti tja.

Nisem imela veliko igrač in takrat sem si želela samo eno – lesenega konjička.

Zdaj mi je smešno, ko se spomnim, s kakšnim žarom smo fantazirali o izdelavi tistega konja.

Nedavno sem prebrala, kako pomembno je, da otrok ni »zasut« z igračami, manjkajoče elemente pa dodaja z domišljijo, saj se takrat aktivirajo miselni procesi in razvija ustvarjalnost.

Igrali sva se domine in »Človek ne jezi se«.

Naučila me je, da se ne jezim, ko izgubim, da moram dobro premisliti o naslednjih nekaj potezah in da lahko vedno znova igramo, če izgubim.

Davno nazaj, ko še ni bilo »in« biti vernik, me je peljala v cerkev in tam smo prižigali svečke in se spominjali tistih, ki so »v nebesih«.

Zdaj pogosto zasledim novice, da največja IT podjetja namenjajo znatne vsote za pošiljanje otrok v šolo v naravi, kjer ni sodobnih tehnoloških pripomočkov.

Glavni razlog je, da takšne šole otroke učijo inovativnih veščin razmišljanja, ki jih zahtevajo mnogi delodajalci.

Učenci, ki so »zrasli na tehnologiji«, pogosto nimajo sposobnosti širšega razmišljanja in reševanja problemov.

O tem pričajo svetovna poročila in raziskave, ki pravijo, da tisti izobraževalni sistemi, ki so veliko vlagali v računalniško opremo, “niso doživeli bistvenega izboljšanja” rezultatov testov PISA pri branju, matematiki in naravoslovju.

Vsak otrok bi moral imeti takšno babico, ki zna zabavati in učiti, ki pa je ne more nadomestiti noben vrtec.