Mlajše generacije nikoli ne bodo doživele takšnih zim:˝Do trebuha so se pogrezali v sneg˝

V času, ko nas že jutranje temperature pod lediščem spomnijo na polarni mraz, se Franček Ruhitel iz Svete Ane nostalgično ozira v preteklost – v čase, ko so bile zime ostre, snega pa v izobilju.

Takrat so bile temperature -20 stopinj Celzija nekaj povsem običajnega, otroci pa so v snegu uživali ure in ure.

"Sosed je s konjem naredil gaz, mi pa smo se do trebuha pogrezali v sneg"

Danes 72-letni Franček Ruhitel se s toplino v srcu spominja zim iz svoje mladosti, ko je s starši živel v vasi Bačkova pri Sveti Ani.

"To je bilo v 50. letih prejšnjega stoletja. Takrat je zapadlo toliko snega, da smo čakali, da nam je sosed naredil gaz.

Starejši možakar, Šoberov Franc, je s konjem utrdil pot, mi otroci pa smo se do trebuha pogrezali v sneg in se nikakor nismo mogli premikati naprej," pripoveduje.

V šolo so hodili v gumijastih škornjih, prezebli in premraženi, a so jih v učilnicah pričakale lončene peči, kjer so si greli roke in pomagali kuriti drva. Hiše niso bile izolirane, zato so se greli na preprost, a učinkovit način:

• Segret kamen iz peči zavili v krpo in si ga dali v posteljo,

• Topel kruh iz pečice so zavili v odejo in ga položili k nogam.

   

  

Zime, ki so trajale mesece

Po njegovih besedah je prvi sneg padel že novembra in ostal do Jožefovega (19. marca).

"Sneg se ni stopil ves mesec. Skorja snega je bila tako trdna, da smo lahko hodili po njej. Temperature so pogosto padle tudi do -20 stopinj Celzija," pravi Ruhitel.

Kljub ostrim zimam pa se otroci niso pritoževali.

Toplino jim je zagotavljala volnena oblačila, ki so jih pletle njihove mame in babice.

Skoraj vsaka hiša je imela vsaj eno ovco, iz katere so pridobivali volno za nogavice, puloverje in kape.

Otroci so na snegu uživali ure in ure 

Današnji otroci bi težko razumeli, kako je bilo nekoč. Takrat ni bilo ne mobilnih telefonov ne računalnikov, le dobra družba in ogromno snega.

"Velikokrat smo zaradi kepanja zamudili pouk. Gradili smo snežake, se spuščali po hribih – a ne s sanmi, saj jih nismo imeli.

Pod zadnjico smo si dali kar šolsko torbo in se peljali navzdol," se spominja Franček.

Med zimskimi počitnicami (20. januar – 4. februar) so si otroci iz vasi skupaj utrdili stezo in jo potlačili. Ure in ure so uživali na snegu, ne da bi jih zeblo.

Kmetija Pri Fridi – prostor spominov in tradicije

Danes Franček in njegova žena Frida Ruhitel že vrsto let ekološko kmetujeta na didaktični kmetiji Pri Fridi.

Tam obiskovalcem v delavnicah prikazujeta predelavo ovčje volne in skrbita za številne živali – ovce, prašiče, koze, race in kokoši.

Kljub veselju do kmetovanja pa Franček pogreša prave zime. "Ljudje smo prehitro pozabili, kakšne so bile nekoč.

Zemlja bi morala res dobro pomrzniti, da bi se spočila in da bi škodljivci izginili. Tiste zime se ne bodo nikoli več vrnile. Mlajše generacije tega žal ne bodo nikoli doživele," sklene svojo pripoved.

🌨️❄️ In res – kje so tiste prave zime? Bo prišel čas, ko bomo snežne idile poznali le še iz zgodb, kot so Frančkove?