9- letna Olivija dobila obisk policije: Soseda jo je prijavila, ker je bila glasna

Včerajšnje nedeljsko dopoldne je za devetletno Olivijo pomenilo nekaj povsem običajnega – vadila je klavir, kot ga že tolikokrat.

Toda tisti trenutek, ki bi moral biti poln glasbe, ustvarjalnosti in veselja, se je hitro spremenil v neprijetno izkušnjo: soseda je zaradi igranja poklicala policijo.

FOTO: Regionalobala

Dogodek se je zgodil ob 9. uri zjutraj, le nekaj minut po družinskem zajtrku. Oče je na Facebooku zapisal:

“Sproščeno nedeljsko dopoldne. Olivija je vadila klavir, preden gremo na izlet.

Kmalu pa je pozvonil zvonec – policija. Razložili so, da igranje ni dovoljeno, če koga moti, pravzaprav nikoli.

Razen ponoči, od 22.00 do 6.00. Se opravičujemo, draga soseda, da vas je zmotila skladbica ‘Sinička se je usedla gor…’”

Burni odzivi na družbenih omrežjih

Zgodba je takoj sprožila številne razprave.

• Nekdo je delil svojo izkušnjo: “Sosed me je meril z decibelmetrom, dokler nisem prodal svojega pianina. Danes igram električnega. A ko je moja hči zaigrala skladbo, ki mu je bila všeč, je postal moj navijač namesto kritik.”

• Druga uporabnica je opozorila na nenavadne prioritete: “Če bi kdo pretepal otroke, policije ne bi poklicali. Če pa otrok igra klavir, pa je takoj težava.”

• Nekdo tretji je dodal bolj spravljiv ton: “Vse je stvar perspektive. Otroku razložiti spoštovanje, sosedu pa malo razumevanja. Tako lahko sobivamo vsi.”

Podoben primer že poleti

To ni bil osamljen dogodek. Poleti je 80-letna profesorica glasbe dobila plačilni nalog v višini 104,32 evra, ker je ob 14.45 igrala klavir.

Soseda je prijavila hrup, policija je izmerila okoli 75 decibelov in ocenila, da gre za kršitev javnega reda in miru.

Kaj pravi zakon?

Slovenska zakonodaja omogoča, da policija ukrepa tudi podnevi, če nekoga moti hrup – ne glede na to, ali gre za glasbo, glasbilo ali kakšno drugo napravo.

To pomeni, da je lahko tudi igranje klavirja razumljeno kot motenje javnega reda, če ga kdo doživlja kot preglasno.

Misel za konec

Primer male Olivije je odprl širšo razpravo:

• Kaj pomeni sobivanje v blokih in mestih?

• Ali je otroška ustvarjalnost res lahko razumljena kot motnja?

• Kje potegniti mejo med pravico do miru in pravico do izražanja?

Morda pa je zgodba hkrati tudi opomin, da bi si morali prizadevati za več empatije in sočutja – tako do otrok, ki rastejo in se učijo, kot tudi do sosedov, ki želijo mir.

Glasba gradi mostove – če ji le dovolimo.