Napadalec voznika pristal na psihiatriji – vozniki opozarjali že prej: ˝Grozil, zaletaval se v avtobus, a nihče ni ukrepal˝

Ljubljana se je minuli četrtek znova stresla ob nasilnem incidentu, ki se je zgodil sredi dneva na Bavarskem dvoru, v samem srcu prestolnice.

37-letni Ljubljančan Grega Voga je brutalno napadel voznika mestnega avtobusa, Zlatana Rahmanovića, in ga skoraj do smrti zabodel.

Dogodek je pretresel kolege voznike in javnost, a tisti, ki napadalca poznajo, so žal le skomignili: "Vedno ista zgodba, ista oseba, iste težave."

Napad, ki je bil – po besedah mnogih – le vprašanje časa

Napadalec Grega Voga, znan odvisnik od drog in oseba s številnimi duševnimi težavami, naj bi že dlje časa povzročal težave v javnem prostoru.

Po navedbah več sodelavcev napadenega voznika naj to ne bi bil prvi incident, povezan z Vogom.

Eden od voznikov, ki vozi na liniji mimo Bavarskega dvora, je povedal:

»Večkrat smo ga srečali, bil je glasen, nesramen, pogosto agresiven. Vedno isti obraz. Vsi smo vedeli, da bo enkrat šlo predaleč.«

Nekdo izmed voznikov ga je celo uspel fotografirati tik pred napadom, v stanju očitne razburjenosti.

Pripor? Ne – forenzična psihiatrija

Čeprav je preiskovalni sodnik pričakovano odredil pripor zaradi osumljenega poskusa uboja, Voge niso odpeljali na Povšetovo.

Namesto tega so ga prepeljali v Maribor, na forenzično psihiatrijo, kamor običajno nastanijo neprištevne storilce kaznivih dejanj.

A to, da je bil nameščen na psihiatrijo, še ne pomeni, da bo razglašen za neprištevnega.

O tem bodo odločali sodni izvedenci psihiatrične stroke, ki bodo ocenili njegovo duševno stanje v času napada.

Kolegi Rahmanovića zahtevajo večjo zaščito

Medtem ko se Zlatan Rahmanović še vedno bori za okrevanje, njegovi kolegi izpostavljajo dolgoletno pomanjkanje zaščite voznikov mestnih avtobusov.

Več jih je poudarilo, da se verbalne grožnje, pljuvanje, celo fizični napadi dogajajo pogosteje, kot si javnost misli.

Po njihovem mnenju je čas za resne varnostne ukrepe – od varnostnikov, zaprtih kabin, do nadzornih kamer, ki bi preprečile, da bi se takšne tragedije ponavljale.

»Zlatan je miren človek, profesionalec. Da se mu to zgodi med delom, je nedopustno,« je dejal eden izmed sodelavcev.

Vedeli smo, a nismo ukrepali?

Primer Grega Voge razgalja še eno plat problema: koliko institucij je vedelo za njegove težave, pa ni pravočasno ukrepalo?

Odvisnost, duševne težave, izpadi nasilja – vse to je bilo prisotno že prej, a očitno brez ustreznega sistemskega odziva.

Zdaj je eden izmed voznikov skoraj izgubil življenje.

Kje je meja med boleznijo in odgovornostjo?

Odgovor na to vprašanje bo moralo dati sodišče, a javnost se že sprašuje, kako dolgo bomo kot družba še gledali stran, ko bolni in nevarni posamezniki ostajajo brez nadzora, dokler ne pride do tragedije.

Medtem pa vozniki in mimoidoči, ki so bili priče napadu, še vedno trepetajo ob misli, kaj bi bilo, če bi Voga tistega dne srečali oni.