Ko pozabimo, da so tudi vojaki ljudje

V zadnjih dneh je javnost pretresla nesreča, v kateri so bili poškodovani pripadniki Slovenske vojske.

Namesto sočutja in tihe podpore pa se je na družbenih omrežjih pojavilo tudi nekaj hladnih, posmehljivih in celo zlobnih komentarjev.

Prav zaradi takšnih odzivov odzvanja močno sporočilo:

“Pripadnikom želim čim hitrejše okrevanje. In vsem foteljskim komentatorjem brez hrbtenice sporočam naslednje: tudi vojaki smo ljudje iz mesa in krvi – ne tarče za vaše frustracije, ne statistika in ne vreče za udarjanje.”

Ko besede ranijo skoraj tako kot nesreča

Nekateri spletni komentarji so nesrečo relativizirali, se iz nje norčevali ali celo privoščili bolečino drugih. Takšna ravnanja so globoko nečloveška.

Avtor sporočila je zato zapisal:

“Sram naj vas bo za vsak zapis, v katerem se norčujete iz nesreče, relativizirate poškodbe ali celo privoščite trpljenje. Vaša varnost, udobje in mir, v katerih lahko tako samozavestno trosite gnev, temeljijo tudi na delu teh ljudi, ki danes ležijo v bolnišnici.”

Vojaki niso anonimni posamezniki, temveč sinovi, hčere, starši, možje, žene — ljudje, ki vsak dan prevzemajo odgovornosti, ki se jim večina izogne.

Vojaki niso simboli ali politično orodje. So ljudje.

Odsotnost sočutja — ogledalo družbe

Zapis opozarja, da nenavadno hitro pozabimo na svojo človečnost in nežnost srca, kadar sedimo za zaslonom.

Avtor se zato ostro, a upravičeno sprašuje:

“Smo res kot družba tako nizko padli, da ne premoremo več niti osnovnega sočutja? Smo res padli tako nizko, da se napajamo z nesrečo drugih? Kaj je z vami, ljudje?”

To ni le kritika spletnih komentatorjev, temveč širše razmišljanje o tem, kako lahko družba izgubi občutek za lastno dušo, za empatijo, za resničnost trpljenja.

Preden komentiramo — pomislimo na družine

Za vsako poškodbo stoji družina: otroci, ki čakajo očeta ali mamo; starši, ki trepetajo; partnerji, ki upajo.

In prav zato je bilo zapisano:

“Ko boste naslednjič pametovali iz kavča, se vprašajte, ali bi si upali enake besede izreči pred njihovimi družinami, otroki in starši.”

To je vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti vsi — ne samo v tej zgodbi, ampak v vsaki razpravi, ko nas mika, da bi govorili brez premisleka in brez srca.

Nesreča ne izbira. Danes oni — jutri morda mi.

Nihče ni varen pred nesrečo. Nihče.

Zato zapis nadaljuje z resničnostjo, ki bi morala prebuditi vsakogar:

“Nesreča nikoli ne počiva. Jutri je lahko na nosilih kdorkoli – tudi kdo od vaših.”

Ravno zato je sočutje temelj človeškosti. In če ga kdo ne premore, naj vsaj ne povzroča dodatne bolečine.

Kot zaključek zato sledi najostrejši, a tudi najbolj upravičen poziv:

“Če nimate kančka sočutja, potem vsaj utihnite.”

Zaključek: Čas je za vrnitev k dostojanstvu

Zapis ni le kritika neprimernih komentarjev — je poziv.

Poziv k temu, da ostanemo ljudje.

Da izkazujemo spoštovanje do tistih, ki služijo domovini.

Da se odpovemo zaničevanju in posmehu ter ponovno odkrijemo krščanske vrednote sočutja, spoštovanja, solidarnosti in varovanja človeškega dostojanstva.

Ni šibkost biti sočuten.

Je moč — tista prava, notranja in plemenita.