Ivo Boscarol brez dlake na jeziku: ˝Plačujem davke, športniki pa živijo v oazah – in jih častimo!˝

Zadnje dni je Ivo Boscarol znova odprl žgočo temo, ki buri duhove v Sloveniji: davčne obveznosti, odgovornost in družbena pravica do poštenosti.

V intervjuju je močno kritiziral nekatere slovenske zvezdnike — predvsem športnike — ki naj bi se izogibali davkom, medtem ko on sam zanjo plača “vse do zadnjega evra”.

Foto: Jan Gregorc/N1

 Kaj je rekel Boscarol

• “Če nek podjetnik donira 30 milijonov v javno dobro, je zaradi tega oligarh,” — a če slovenski športnik, ki se prevaža z zasebnim letalom in po letu potroši nekaj sto tisoč dolarjev, donira le “nekaj deset tisoč evrov”, je takoj razglašen za heroja.
  

• On trdi, da je za tisto, kar je zgradil, plačal vse davke — a mnogi športniki, ki jih “kujemo v zvezde”, so po njegovem mnenju postali davčni rezidenti davčnih oaz (tako Monaka kot morda tudi Združenih arabskih emiratov), zaradi česar ,,Slovenija davkov sploh ne dobi.”
  

• Po njegovem je to “zanj davčna utaja” — ne zato, ker bi bila nezakonita (če so postopki formalno izpolnjeni), ampak ker je moral vsaj sam, ki je ostal v Sloveniji in deloval transparentno, skozi plačilo davkov in javne donacije, nositi breme kritike, medtem ko športniki, kljub milijonskim zaslužkom, dobivajo največje pohvale.
  

Zakaj gre za pomembno vprašanje

Ta izjava odpira več tem, ki so za Slovenijo bistvene:

• Kaj pomeni pravičnost do države? Če nekdo z velikim zaslužkom v tujini realno izogne davku doma, država ne prejme deleža, ki bi lahko podprl socialne storitve, infrastrukturo, razvoj — tisti, ki so ostali in plačujejo, pa občutijo breme davkov.

• Kako družba vrednoti uspeh? Uspešni podjetniki, ki vlagajo v domačo skupnost, se pogosto soočajo z zaničevanjem ali zaznano “egoističnostjo”, medtem ko so športniki — kljub temu, da formalno ne prispevajo k davkom — javno pričakovani kot “veliki junaki”.

• Odgovornost in moralna mera — Boscarol izpostavlja, da dobi “carjevski status” tisti, ki zasluži veliko, a formalno ostane tudi davčni rezident v tujini. Po njegovem je to manj etično od tistih, ki delajo in plačujejo tukaj.

Reakcije in dileme

Po eni strani so njegovi stališču prisluhnili tisti, ki menijo, da je prav, da vsak prispeva svojo pošten delež — ne glede na ime, slavo ali zaslužek.

Po drugi strani pa mnogi opozarjajo, da zakonska definicija davčnega rezidentstva in obveznosti ni enostavna, da se pogodbe, bonusi in razne pogodbe o avtorskih pravicah ter “image rights” lahko kompleksno razporedijo, da je pravna situacija razdeljena.

Kritiki prav tako izpostavljajo, da šport in prodaja (kot to počnejo podjetniki) niso enaki, da je težko neposredno primerjati, kaj kdo “dejansko prispeva” državi.

A prav zato je Boscarolova izjava ključno vprašanje: zakaj je dober zgled tisti, ki postane rezident na drugi strani meje — in ne tisti, ki ostane, plača davke in investira doma.

Zaključek

Ivo Boscarol s svojimi ostrimi, a odprtimi besedami izziva slovensko javnost, da razmisli — koga nagrajujemo, koga spoštujemo in komu dovoljujemo privilegije.

Vprašanje, ali je dilema “uspeh + tuj rezident” res boljši kot “plačujem, vlagam, ostajam doma”, ostaja odprto. A jasno je: diskusija o davčni pravičnosti in moralni odgovornosti je nujna.

Morda je prav zdaj čas, da kot družba pogledamo naprej — k temu, da uspeh pomeni tudi odgovornost.