Ljubljanske gimnazije so ga zavrnile zaradi invalidnosti – na Škofijski je postal zlati maturant

Maks Lenart Černelč, dijak s spinalno mišično atrofijo tipa 1, ni bil zavrnjen zaradi znanja.

Njegova ovira je bila bolezen. Zaradi nje mu je vsaka ljubljanska gimnazija, tako državna kot zasebna, odrekla vpis.

A Maks ni obupal. Vztrajal je – in uspešno maturiral kot zlati maturant. Ta zgodba ni samo o osebni zmagi. Je opozorilo, ki razgalja resnico o nedostopnosti, diskriminaciji in pomanjkanju pripravljenosti za inkluzijo.

Zavrnjen še preden je dobil priložnost

Že leto dni pred vpisom se je Maks temeljito pripravljal. Želel je vedeti, katera šola mu lahko zagotovi dostopnost in prilagoditve. Iskal je dialog, ne usmiljenja. A dobil je zidove, ki so se že drugod porušili.

• Prostori, nekoč prilagojeni, niso več dostopni

• Tehnični pripomočki so izginili

• Ena gimnazija je zapisala, da bi bil “preveliko breme za kolektiv”

Maks je te besede občutil kot osebno zavrnitev, ne kot strokovno presojo.

 Vključevanje ni stvar pravil – je stvar volje

Maks danes verjame, da je inkluzija mogoča, če le obstaja človeški odnos in pripravljenost. Njegov primer dokazuje, da dostopnost ni samo fizična, temveč tudi čustvena in sistemska.

“Ne iščem privilegijev, iščem možnost, da me šola vidi kot človeka.”

Vir: osebni arhiv g. Černelča

 Škofijska klasična gimnazija – šola, ki je videla človeka

Rešitev se je našla tam, kjer bi jo mnogi najmanj pričakovali – na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani. Ključna je bila drža takratnega ravnatelja Simona Feštanja, ki je Maksu takoj odprl vrata:

“Iskali smo možnosti, ne ovir,” so njegove besede, ki še danes odmevajo.

Sprejetost rodi uspeh

Na ŠKG je Maks zacvetel – kot dijak, oseba, in kot zgled sošolcem. Tam je začutil, kaj pomeni biti sprejet in vključen. Njegov trud je bil nagrajen z zlato maturitetno priznanje.

Ena od preteklih zavrnitev, pospremljena z besedami, da bi “obremenil profesorje”, ga je posebej prizadela. Primer je prijavil Varuhu človekovih pravic, ki je potrdil nepravilnosti.

Ne išče pravde – želi spremembo

Čeprav ima še vedno odprto možnost pravne presoje, Maksa ne vodi želja po maščevanju. Njegova vizija je pozitivna:

“Želim si, da nihče po meni ne bi doživel enake izkušnje.”

Šola kot prostor rasti – za vse

Sedanji ravnatelj Rihard Režek pravi, da se šola trudi iskati rešitve tudi za zahtevne primere. Hkrati pa opozarja, da dijaki, kot je Maks, šoli ogromno dajo:

“Njegova zgodba je obogatila razred in celotno šolo. To je prava inkluzija.”

 Zakaj je ta zgodba pomembna?

Zato ker razkriva:

• kako krhka je podpora mladim z invalidnostmi,

• da je dostopnost pogosto odvisna od ljudi, ne zakonov,

• in da obstajajo šole, ki znajo videti srce in ne le invalidskega vozička.

Naj bo zgodba Maksa Lenarta Černelča opomin in hkrati navdih.

Za družbo, kjer se ne sprašujemo najprej, ali je mogoče, ampak kako bomo skupaj uspeli.