Prevcovi v Predazzu: zlato, kritika brez filtra in balet, ki je rekel »ne« skokom.

Družina Prevc je v Predazzu še enkrat dokazala, da v smučarskih skokih ni le uspešna – je posebna zgodba.

Foto: Ana Kovač

Medalje, komentarji in tisto tipično “domače” vzdušje, ki ga znajo ustvariti samo oni, so se zlili v večer, ki ga slovenski šport ne bo pozabil.

Cene Prevc je zlato mešane ekipe spremljal kot strokovni komentator nacionalne televizije.

A čeprav je sedel za mikrofonom, je bil v resnici še vedno brat. In to tak, ki zna povedati stvari brez olepševanja.

“Medaljo imam iz izumrle discipline”

Pred štirimi leti je v Pekingu sam stal na olimpijskem odru. Danes na svojo srebrno medaljo gleda z značilnim humorjem:

»Medaljo imam iz izumrle discipline na olimpijskih igrah,« se nasmehne.

Tokrat je zlato mešane ekipe – za katerega so skočili Nika Vodan, Anže Lanišek, Nika Prevc in Domen Prevc – doživel drugače.

»Toplo. Toplo,« je ponovil. Na komentatorskem mestu je celo utihnil, ker preprosto ni bilo več kaj dodati. Včasih je veselje dovolj.

Posebej ga je navdušila Nika Vodan: po njegovem mnenju je naredila dva najboljša skoka zime.

Vsi štirje z olimpijsko medaljo

Prevcovi so zdaj prva družina v zgodovini smučarskih skokov, v kateri imajo vsi štirje otroci, ki so tekmovali, olimpijsko medaljo. Tudi Peter Prevc je svojo zgodbo že zdavnaj zapisal v zlato knjigo slovenskega športa.

»Naredil sem jim težko nalogo, da so morali vse pobrati,« se pošali Cene.

In potem je tu še najmlajša Ema. Edina, ki je na vprašanje »Kaj pa skoki?« jasno odgovorila: »Ne.«

Ona je baletka.

Nika – perfekcionistka do bolečine

Če je kdo v družini najbolj neizprosen do sebe, je to Nika. Cene to pove naravnost:

»Čudim se, da še nisem prejel grozilnega sporočila, da naj že neham kritizirati lastno sestro.«

Po osvojenem srebru je jokala – od razočaranja. Videla je dva slabša skoka, ne medalje.

Podobno je bilo ob prvem velikem kristalnem globusu v Vikersundu: namesto slavja bolečina, ker ni poletela čez 200 metrov.

Cene danes razume, kako zelo jo žene popolnost. Pravi, da bi bil pred desetimi leti enak – morda še bolj neizprosen. A z leti človek začne ceniti trenutek.

»Ko je konec, je konec. Škoda časa za obremenjevanje.«

Lanišek in Domen – zrelost in eksplozija

Pri Lanišku vidi ogromno psihološko rast. Razlika med njim pred štirimi leti in danes je očitna – predvsem v glavi.

Domen? »Lahko samo še eksplodira.« Večja ko je naprava, bolj zaživi.

In prav velika skakalnica je naslednji izziv.

Šest medalj? Morda. A pritisk naj ostane zunaj.

Pred igrami se je govorilo o šestih medaljah na šestih tekmah. Zdaj jih ima Slovenija dve po treh preizkušnjah. Cene opozarja:

Naj pritisk nosijo tekmovalci sami – ker ga znajo. Zunanji opazovalci pa naj samo gledajo.

Družina, ki ostaja prizemljena

Morda je to tisto, kar Prevce loči od drugih. Čustva niso ekstremna. Veselje je tiho, a globoko.

In ko brat za mikrofonom na ves glas zavpije ob Domnovem skoku, to ni samo komentar.

To je družina.