Trikrat naj bi izgubila otroka v bolnišnici – Slavica: ˝Še danes jim ne verjamem¨

16.02.2026 Slovenija Mega

To ni le zgodba ene matere. To je klic po resnici.

 

Klic po dostojanstvu. Po sočutju. Po jasnih odgovorih.

Gre za zgodbo, ki presega desetletja molka. In za bolečino, ki ni nikoli zares utihnila.

 

FOTO: osebni arhiv

Slavica Kos – mama treh otrok, ki se ni smela posloviti

Leta 1969 je kot devetnajstletno dekle rodila dvojčka.

»Rodila sem 13. januarja. Rekli so mi, da sem rodila prezgodaj. Tone je imel kilo tristo šestdeset, Branko pa kilo štiristo šestdeset. Šestintrideset centimetrov sta bila velika.«

V porodnišnici so ji povedali, da bodo otroka prepeljali v otroško bolnišnico, ker nimajo inkubatorjev. Verjela je. Brez dvoma.

 

Še isti dan je v sobo prišel zdravnik.

»Rekel je, da sta oba otroka umrla in da naj sedem k umivalniku in si po prsih točim mrzlo vodo, da ne bi dobila vnetja. Za pogreb so rekli, da bodo poskrbeli oni.«

Svojih sinov ni nikoli videla mrtvih.

Ni se mogla posloviti.

Celo noč je sedela pri umivalniku. Ubogala je navodila. V srcu pa doživljala pretres, ki ga ni mogoče opisati.

 

Nejasni dokumenti. Napačni podatki. Brez obdukcijskih listov.

Danes hrani uradne dokumente. Toda ti sprožajo več vprašanj kot odgovorov.

• Na potrdilu o smrti je kot kraj smrti naveden naslov v Mariboru.

• Datumi in ure se ne ujemajo.

• Vzrok smrti je komaj berljiv.

• Piše, da je bila opravljena obdukcija.

• Obdukcijskih poročil ni.

»Piše, da je bila obdukcija, obdukcijskih listov pa ni. Ničesar ni.«

Napaka je celo v njenih osebnih podatkih.
Zapisano je napačno leto rojstva. Navedeno je, da je samska.

»Kako je to mogoče?«

 

Tudi hčerka Janja naj bi umrla

Sedem let pozneje je rodila hčerko.

»Porod je bil normalen in vse je bilo v redu. Rekli so mi naj jo pocrkljam in naj se od nje poslovim.«

Besede, ki še danes odzvanjajo.

Deklico so odpeljali. Ni je več videla.

Kasneje so ji sporočili, da je umrla.

Najprej naj bi se napila plodovne vode.

Potem naj bi imela luknjo v srcu.

Tudi zanjo ni prejela jasne dokumentacije.

 

Prelomni trenutek

Dolga leta o dvomih ni govorila.

»Nikoli nisem šla prižgat sveče. Nekje v sebi nikoli nisem verjela, da so umrli.«

Potem sta prišli dopisnici z vojaškega odseka. Naslovljeni na njena sinova.

Pisalo je, da se morata podpisati v vojaško evidenco.

»Bila sem mlada in besna. Dopisnici sem vrgla na pult. Danes mi je žal, da nisem že takrat začela raziskovati.«

Na dom je po rojstvu vseh treh otrok prišla tudi patronažna sestra.

»A o tem, da naj bi otroci umrli, ni vedela ničesar.«

 

Iskanje resnice

Odpravila se je v otroško bolnišnico.

Odgovor je bil pretresljiv:

Zapisa, da bi bila dvojčka kdaj sprejeta, ni.

Na pokopališču je izvedela, da naj bi bile črne vreče iz bolnišnice odložene v skupno jamo.

»Otrok, ki se je rodil živ, pa če je res umrl, ne more biti odpadek. A je lahko?«

Te besede zarežejo globoko.

 

Povezovanje mam in pogum za javno pričevanje

Raziskovanje jo je pripeljalo do Društva Izgubljeni otroci Slovenije, kjer je prvič srečala druge ženske s podobnimi zgodbami.

»Ko poslušaš eno, poslušaš drugo in vidiš, da se zgodbe ponavljajo, si rečeš, da to ne more biti naključje.«

Svojo zgodbo je povedala tudi pred Državnim zborom Republike Slovenije, pred parlamentarno preiskovalno komisijo.

»Nismo šle tja zaradi politike, ampak zaradi resnice.«

Ko je prvič javno spregovorila, ji je bilo lažje.

Kot da je del bremena končno odložila.

 

Ne politika. Resnica.

»Mi ne iščemo politike. Mi iščemo resnico.«

Ne želi denarja.

Ne odškodnine.

Ne opravičila.

Samo jasen odgovor:

• Če je otrok umrl – naj pokažejo obdukcijski list.

• Naj pokažejo, kje je pokopan.

• Če ni – naj povedo, kje je.

  
  

To je osnovno človeško dostojanstvo.

Kot družba smo poklicani, da stopimo ob stran materam.

Da zahtevamo transparentnost.

Da zaščitimo vrednoto življenja.

Resnica osvobaja. Tako uči tudi evangelij.

Dokler odgovorov ne bo, zgodba ne more biti zaključena.

In dokler bodo mame čakale, je naša dolžnost, da jih slišimo.