Mama Nataša obupano opozarja na stisko hčerke: ˝Ukrep naj bi bil v korist otroka˝

21.05.2026 Slovenija Mega

Javnost je pretresla izpoved Nataše Meznarič, mame, ki trdi, da se že mesece bori za svojo hčerko.

Deklica naj bi bila po njenih navedbah že več kot sedem mesecev nameščena v kriznem centru, čeprav naj bi jo takšno okolje vse bolj spravljalo v stisko.

Mama v zapisu opisuje bolečino, nemoč in občutek, da je njen otrok ujet v sistemu, ki naj bi deloval v njegovo korist.

A sama se sprašuje:

je to res še v korist otroka?

 

»Vsak dan pokličem, da vprašam, kako je z mojo hčerko«

Nataša pravi, da vsak dan pokliče v krizni center, da bi izvedela, kako je z njeno hčerko. A po njenih besedah se z njo ne sme pogovarjati.

Opisuje trenutke, ki so zanjo neznosni.

Iz ozadja naj bi slišala hčerkin glas. Deklica naj bi jo klicala in spraševala, ali bo lahko prišla na njeno šolsko predstavo.

Mama je zapisala, da jo je hčerka vprašala, ali ji bosta CSD in sodišče dovolila priti. Pa tudi, kaj bi se zgodilo, če bi vseeno prišla.

Strah otroka je po njenih besedah postal del njunega vsakdana.

»Mami, ne smeva se videti. Mami, kaznovali naju bodo. Mami, mene je tako strah,« naj bi ji rekla hčerka ob naključnem srečanju v mestu.

 

Deklica naj bi imela več diagnoz

Po materinih navedbah ima deklica diagnosticiran ADHD, avtizem, čustveno-vedenjske motnje in motnje pozornosti.

Prav zato mama opozarja, da krizni center po njenem mnenju ni primerno okolje za otroka s takšnimi potrebami.

Navaja, da naj bi tudi krizni center večkrat opozoril pristojne, da je deklica v veliki stiski. Po njenih besedah naj bi otrok jokal, kričal, bil nasilen in se psihično lomil zaradi odvzema in ločenosti od domačega okolja.

Mama poudarja, da je krizni center namenjen kratkotrajnim namestitvam, ne pa dolgotrajnemu bivanju otrok z zahtevnimi razvojnimi in čustvenimi potrebami.

 

»Krizni center naj bi večkrat opozoril, da deklica potrebuje domov«

Nataša v zapisu trdi, da naj bi krizni center pripravil več strokovnih ocen, v katerih naj bi opozoril, da deklica potrebuje vrnitev domov.

Po njenih navedbah naj bi bilo takšnih ocen več kot pet.

A mama pravi, da se kljub temu nič ne premakne.

Trdi tudi, da naj bi krizni center opozarjal, da začasni skrbnik oziroma pristojni CSD ne pozna dovolj potreb in psihičnega stanja deklice.

Ob tem dodaja, da naj bi se krizni center in CSD med seboj znašla v konfliktu oziroma si očitala odgovornost.

 

Mama opozarja na dolgotrajnost postopka

Ena od najbolj bolečih točk v njeni izpovedi je čas.

Deklica naj bi bila v kriznem centru že več kot sedem mesecev. Po materinih besedah pa naj v tem času še ne bi bila zaslišana na sodišču in naj ne bi imela svojega zagovornika.

Nataša opozarja tudi, da je primer označen kot nujen, a naj bi izvedenki svoje mnenje podali šele do 31. decembra 2026.

Zato se sprašuje, kako dolgo lahko otrok še čaka.

In koliko škode lahko nastane vmes.

 

»Na CSD sem prosila za pomoč, obe s hčerko sva postali žrtev«

Mama v zapisu trdi, da se je na CSD sprva obrnila po pomoč, a da sta po njenem občutku na koncu žrtvi postali obe s hčerko.

Poudarja, da bi morali CSD in sodišče po zakonu delovati v smeri, da se otrok čim prej vrne domov, kadar je to mogoče in varno.

A sama pravi, da se to v njenem primeru ne dogaja.

Dodaja tudi, da naj bi ji grozili s kaznijo, če bi zadeve javno objavila.

Kljub temu se je odločila spregovoriti, ker, kot pravi, ne more več molčati.

 

Bolečina matere, ki se je zlomila

Nataša ne skriva, da se je zaradi odvzema otroka psihično zlomila.

Zapisala je, da je septembra 2025 pristala na psihiatriji. Ob tem pa poudarja, da ljudje ne morejo razumeti te bolečine, če je niso sami doživeli.

»Ampak nihče od vas ni imel obutih mojih čevljev, da bi vedel, kako to boli. Nihče!«

Pravi, da se je pozneje postavila nazaj na noge s pomočjo partnerja in ljudi, ki so ji stali ob strani.

Ob tem pa jo boli, da je po njenih besedah nihče iz pristojnih institucij ni vprašal, kako je kot mama.

 

Najbolj boleče besede naj bi prišle od hčerke

V zapisu je navedla tudi besede, ki naj bi ji jih hčerka izrekla ob zadnjem srečanju.

»Mami, prosim, zbeživa nekam. Skrijva se v neko jamo, samo da bova skupaj. Prosim, mami, ne pelji me nazaj v KC.«

To so besede, ki jih nobena mama ne more slišati brez bolečine.

In prav zaradi takšnih stavkov Nataša javno prosi, naj pristojni znova pogledajo primer, preverijo dejansko stanje otroka in ukrepajo v njegovo korist.

 

Primer odpira širše vprašanje

Ker gre za otroka in postopke pred pristojnimi institucijami, vseh navedb ni mogoče presojati enostransko. CSD, sodišče in krizni center zaradi varovanja otroka pogosto ne morejo javno razkrivati podrobnosti postopkov.

A materina izpoved vseeno odpira pomembna vprašanja.

Kako dolgo sme otrok ostati v kriznem centru?

Kdaj je namestitev še pomoč in kdaj postane dodatna rana?

Ali ima otrok z ADHD in avtizmom dovolj ustrezne strokovne podpore?

Ali so postopki res dovolj hitri, ko gre za otrokovo stisko?

Zakaj je v bistvu otrok pristal v KC? 

In predvsem:

kdo sliši otroka, ko otrok prosi, da bi šel domov?

 

Poziv, ki se konča z materino prošnjo

Nataša Meznarič svoj zapis zaključuje kot mama, ki ne govori v jeziku zakonov, členov in postopkov.

Govori v jeziku bolečine.

V jeziku ljubezni.

V jeziku matere, ki pogreša svojega otroka.

Njeno sporočilo je kratko in jasno:

»Vrnite mi mojega otroka!«