Profesorica iz Slovenj Gradca ganila dijake: ˝Del mene bo za vedno ostal vaš˝

25.05.2026 Slovenija Mega

Ob koncu šolskega leta se po slovenskih šolah vrstijo slovesa.

Dijaki se poslavljajo od profesorjev, učilnic, sošolcev in let, ki so jih zaznamovala. A zapis profesorice Zdenke s Srednje zdravstvene šole Slovenj Gradec je letos izstopal.

Njeno pismo dijakom 4. D razreda se je hitro razširilo po družbenih omrežjih in se dotaknilo številnih staršev, učiteljev, dijakov in vseh, ki se še spominjajo svojih srednješolskih let.

Ker ni bilo napisano uradno.

Bilo je napisano iz srca.

 

FOTO: Srednja zdravstvena šola Slovenj Gradec

»Pravzaprav si nisem želela biti razredničarka«

Profesorica je že na začetku pisma priznala nekaj, česar marsikdo ne bi povedal na glas.

Da si sprva sploh ni želela biti razredničarka.

Ne zato, ker si ne bi želela svojih dijakov, ampak zato, ker dobro ve, kako občutljiva so srednješolska leta.

Zapisala je:

»Pravzaprav si nisem želela biti razredničarka. Ne zato, ker ne bi želela vas, ampak zato, ker predobro vem, skozi kakšne viharje gre človek v srednješolskih letih. In jaz sem preveč občutljiva.«

Njene besede so številnim pokazale, da učitelji niso le ljudje pred tablo.

Tudi oni čutijo.

Tudi oni nosijo skrbi svojih dijakov.

Tudi njih boli, ko vidijo mlade v stiski.

Dijaki so postali njeni »šolski otroci«

V pismu se je spomnila prvega srečanja z razredom, fazaniranja, prvih skupnih trenutkov in vsega, kar so doživeli v štirih letih.

Počasi so ji prirasli k srcu.

Tako močno, da jih je opisala kot svoje šolske otroke.

»Pa ste počasi postali moji šolski otroci,« je zapisala.

Skupaj so šli skozi veliko.

Prve ljubezni.

Razočaranja.

Prepire.

Stiske.

Uspehe.

Padce.

In prav vse to jih je povezalo v razred, ki ga ne bo pozabila.

Pri njih je videla srčnost in moč

Profesorica je poudarila, da jo je pri dijakih najbolj navdušilo to, kar se v redovalnici ne vidi vedno.

Njihova iskrenost.

Humor.

Samokritičnost.

Toleranca.

Pripravljenost pomagati drug drugemu.

To so lastnosti, ki jih ocene ne morejo v celoti pokazati, a v življenju pogosto pomenijo največ.

Zato jim je posebej položila na srce, naj v trenutkih dvoma ne pozabijo, koliko dobrega nosijo v sebi.

»Žal mi je samo, da pogosto sami pri sebi ne vidite vsega lepega, kar nosite v sebi. Ne vidite svoje srčnosti. Svojih sposobnosti. Svoje moči.«

Dve besedi za prihodnost: »Znam. Zmorem.«

Ob koncu šolanja jim je predala preprosto, a močno sporočilo.

Znam. Zmorem.

To sta besedi, ki ju bodo morda potrebovali še velikokrat.

Na maturi.

Na prvem razgovoru za službo.

Na fakulteti.

V težkih življenjskih trenutkih.

V dneh, ko bodo dvomili vase.

Profesorica jim je podarila tudi stekleničke z motivom Rože življenja in napisom »Zaupam svoji edinstveni poti«. V njih so bili listki z lepimi mislimi sošolcev, namenjeni trenutkom, ko bodo potrebovali spodbudo.

 

»Rada vas imam. Vsakega posebej.«

Najbolj ganljiv del pisma je bil njegov zaključek.

Profesorica ni skrivala čustev. Svojim dijakom je napisala:

»Rada vas imam. Vsakega posebej. Na svoj način. In del mene bo za vedno ostal vaš.«

Prav te besede so se najbolj dotaknile ljudi.

Ker povedo, kaj pomeni biti učitelj s srcem.

Ne samo predajati snov.

Ampak spremljati človeka.

Videti njegovo rast.

Nositi z njim del poti.

In ga ob koncu spustiti naprej z blagoslovom, zaupanjem in toplino.

Ljudje si želijo več takšnih učiteljev

Pod objavo so se hitro zvrstili številni komentarji.

Mnogi so zapisali, da so dijaki lahko srečni, ker jih je štiri leta spremljala tako srčna razredničarka. Drugi so dodali, da bi si želeli več učiteljev, ki svoje delo opravljajo z dušo.

Eden od komentarjev je lepo povzel odziv mnogih:

»Da bi le bilo veliko takih učiteljev, ki delajo s srcem in dušo.«

Pismo, ki je postalo več kot slovo

To pismo ni ganilo ljudi samo zato, ker je bilo lepo napisano.

Ganilo jih je, ker je spomnilo, kako pomembni so odnosi.

Dober učitelj lahko dijaku spremeni pogled nase.

Mu pomaga verjeti, da zmore.

Ga vidi takrat, ko se sam ne vidi.

In mu včasih podari besede, ki jih nosi s seboj vse življenje.

Profesorica Zdenka je svojim dijakom podarila prav to.

Besede za slovo.

Besede za pogum.

In dokaz, da šola ni samo znanje, ampak tudi srce.