Slovenska zdravnica Laura Petek v ukrajinski ˝coni smrti˝: pod zemljo reševala ranjence med bombami
Mariborska urgentna zdravnica Laura Petek, dr. med., se je kot prostovoljka odpravila tja, kamor si večina ljudi ne bi upala niti pomisliti.
V Ukrajini je delala v podzemni stabilizacijski točki blizu Zaporožja in Donecka, le nekaj kilometrov od fronte.
To je območje, ki ga vojaki in zdravstveno osebje zaradi stalnega obstreljevanja, dronov in raketnih napadov imenujejo tudi “cona smrti”.
Tam ni miru.
Tam nebo ni varno.
Tam zdravniki ne čakajo na popolne razmere, ampak rešujejo življenja v prahu, krvi, znoju in strahu.
Podzemna bolnišnica tik ob fronti
Laura Petek je delala približno deset kilometrov od fronte, kjer so zdravniki predstavljali prvi resnejši medicinski odziv za ranjene vojake, ki so prihajali neposredno z bojišča.
V improvizirani podzemni bolnišnici so oskrbovali najtežje poškodbe.
Med ranjenci so bili vojaki z eksplozijskimi ranami, strelnimi poškodbami, hudimi opeklinami, šrapneli v telesu in amputacijami.
Razmere so bile izjemno težke.
Postelj ni bilo vedno dovolj.
“Se zgodi, da imaš več ranjenih kot postelj. Nekateri ležijo na vozičkih, drugi na tleh,”
je opisala zdravnica.
Odločitve, ki jih v miru skoraj ne poznamo
V takšnem okolju zdravnik ne odloča le o zdravljenju.
Odloča o vrstnem redu preživetja.
Kdo je najbolj ogrožen?
Kdo lahko počaka?
Komu je treba pomagati takoj?
Laura Petek je povedala, da so se vsak dan soočali z več kritičnimi pacienti hkrati, kot so imeli prostora.
“Če ima nekdo pravilno nameščen turniket, lahko čaka, da pomagaš drugemu, ki je še bolj ogrožen,”
se spominja.
Takšne odločitve človeka zaznamujejo.
»Odločaš se med tušem in varnostjo«
Najbolj pretresljiv del njene izpovedi je opis vsakdanjega življenja v bližini fronte.
Tudi osnovne stvari, kot je tuširanje, so lahko pomenile tveganje.
“Biti na lokaciji, kjer okoli tebe padajo bombe, je izkušnja, ki je nismo vajeni. In vsakič znova se odločaš – po osmih, devetih dneh dela v krvi, znoju in umazaniji – ali greš pod tuš ali ostaneš na bolj varnem mestu.”
To ni običajna zdravniška izmena.
To je delo v okolju, kjer se lahko vsak trenutek vse konča.
“Ko slišiš pokanje, veš, da to niso novoletni ognjemeti. To so bombe, ki padajo zelo blizu. Zemlja se trese, na obraz ti pada prst in veš, da nas ne bi bilo več, če bi padlo nekaj metrov bližje.”
Nebo je odločalo o življenju in smrti
V Ukrajini evakuacija ranjencev ni odvisna samo od vozil, zdravnikov in opreme.
Odvisna je tudi od neba.
Če je nebo “umazano”, polno dronov in nevarnosti, evakuacijske ekipe ne morejo do ranjencev.
Ko je vsaj za trenutek varneje, se začne bitka s časom.
“Lokalna ekipa pride šele, ko je nebo vsaj za trenutek varno. Takrat ranjenca naložijo v vozilo in ga pripeljejo do nas,”
pojasnjuje Petkova.
»To ni vojna, kot smo jo poznali do sedaj«
Po njenih besedah je vojna v Ukrajini drugačna od predstav, ki jih imajo mnogi o vojnah iz preteklosti.
Gre za vojno dronov, artilerije in zračnih napadov.
Umik s fronte je izjemno težak.
Ranjenci lahko čakajo ure, dneve, včasih tudi dlje.
“Eden je ležal 20 dni v mokri zemlji z eksplozijsko rano. Ne moremo si niti predstavljati, kaj to pomeni.”
Takšni stavki povedo več kot dolge analize.
Za njimi so ljudje, bolečina, mraz, strah in neverjetna volja po preživetju.
Vrnitev domov ni preprosta
Ko se je Laura Petek vrnila v Slovenijo, se vojna zanjo ni preprosto končala.
Telo in misli si zapomnijo zvoke.
Pok.
Tresenje.
Nevarnost.
“Ko hodim po Mariboru in slišim pok avtomobila, me za sekundo zdrzne. Potem se spomnim, da to niso droni. Da je moje nebo varno.”
Prav varnost doma je zanjo postala čustveno težka.
Ker ve, da so ljudje, s katerimi je delala, še vedno tam.
Pod zemljo.
Blizu fronte.
Med bombami.
»Težko je ljudi, ki so ti postali kot družina, pustiti tam«
Najbolj jo boli to, da je morala oditi.
“Težko je ljudi, ki so ti postali kot družina, pustiti tam. Tam si vsak dan skupaj. V dobrem in slabem.”
Zato ne izključuje vrnitve.
Ne zaradi želje po nevarnosti.
Ampak zaradi ljudi.
“Ko sem šla prvič, sem mislila, da grem enkrat. Zdaj bi se vrnila zaradi ljudi, ki me tam čakajo. Da ne bi bili sami.”
Pogum, ki ga je težko razumeti
Zgodba Laure Petek ni zgodba o iskanju pozornosti.
Je zgodba o zdravnici, ki je svoje znanje odnesla tja, kjer ga najbolj potrebujejo.
Tja, kjer ranjenci ležijo na tleh.
Tja, kjer odločajo minute.
Tja, kjer se zdravniki med bombami borijo za življenja ljudi, ki jih pogosto vidijo prvič.
In prav tam se pokaže najgloblja stran medicine.
Ne le znanje.
Tudi srce.
Povzeto po maribor24.si.
Poglej si še
Na naslovnico
Izredno odkritje znanstvenikov - tale korenina izloči rakave celice v 48 urah!
V prehrani so uporabljali tole že v davnih časih, a nekako je odšlo iz prehrane.... Poročila prihajajo iz "Windsor Regional Cancer Center" v
Člani, ki so v Slovenijo dostavili hitre teste: V Švici so jih zaprli
Množično testiranje je v Sloveniji v polnem zamahu, hitre teste je ministrstvo za zdravje v postopku javnega naročanja naročilo pri družbi Majbert Pha
Kdo je skrivnostni mož, ki pešači skozi Slovenijo?
Ste tudi vi na poti v službo srečali tega človeka in se vprašali, od kod je prišel in kam gre? Mož v beli obleki, s palic
V 90-ih je praznila ulice: Tako izgleda ESMERALDA danes!
Ko je bila na sporedu Esmeralda, se je življenje za večino ljudi ustavilo! Leticia Calderon je bila glavna igralka v seriji Esmeralda, ki je v 9
Cela porodnišnica je bila v šoku ko se je zgodilo naslednje...
Mati belka, oče črnec. To se zgodi enkrat na milijon krat! Mož črnec in žena belka sta hotela imeti otroka. Dobila sta dvojčka in to ne kak&scar
Vozniki na počitnicah PAZITE: Nova tehnika ROPA!
Rop pri avtocestah... Verjetno vas je večina takih, ki greste na morje ponoči, ko se promet malo sprosti pa še vroče ni. Potem pa z mo
