Pri 13 letih je Ana izvedela, da ima raka, mami pa rekla le: ˝Zmogli bova˝

23.09.2026 Slovenija Mega

Ana je bila stara komaj 13 let, ko je njeno življenje nenadoma dobilo povsem drugačno smer.

Namesto običajnih najstniških skrbi so jo čakali operacija, kemoterapije, obsevanja in dolgi meseci zdravljenja.

Ko je izvedela za diagnozo, je svojo mamo pogledala in izrekla stavek, ki je ostal z njima skozi najtežje trenutke:

»Zmogli bova.«

 

vir: Društvo Junaki 3. nadstropja

Sprva so mislili, da gre za puberteto

Ana je obiskovala osmi razred. Za seboj je imela sedem let ritmične gimnastike, nato pa se je posvetila hip-hopu.

Jeseni 2021 so doma začeli opažati spremembe. Izgubljala je težo, bila pogosto utrujena in veliko spala. Občasno jo je bolela glava, nekoliko je popustila tudi v šoli.

Takrat še nihče ni pomislil na resno bolezen.

Mama je pozneje zapisala, da so »za vse skupaj takrat krivili puberteto«.

 

Dvojni vid je razkril, da je nekaj resno narobe

Januarja 2022 sta se pojavili jutranja slabost in bruhanje. Ko se je naslednji dan pridružil še dvojni vid, je pediatrinja Ano nemudoma napotila v bolnišnico.

Na Pediatrični kliniki v Ljubljani je še isti večer opravila magnetno resonanco.

Njeno stanje se je ponoči poslabšalo. Izgubljala je ravnotežje, mami pa govorila:

»Imam ventilatorje.«

Opisovala je namreč šumenje, ki ga je slišala v glavi.

Naslednje dopoldne je prišla diagnoza: meduloblastom, rak zadnje možganske kotanje.

Za družino je bil to nepredstavljiv šok. Ana pa je novico sprejela presenetljivo mirno.

Mama se spominja:

»Pogleda me in mi reče: ‘Zmogli bova.’«

Ti dve besedi sta postali simbol njunega skupnega boja.

 

vir: Društvo Junaki 3. nadstropja

Operacija je uspela, nato je sledil nov udarec

18. januarja je Ana prestala operacijo.

Pred operacijsko dvorano jo je ekipa pričakala z baloni. Po posegu se je prebudila brez večjih posledic.

Mama je občutek olajšanja opisala preprosto:

»Nam pa se je odvalil kamen od srca.«

S pomočjo fizioterapevtke je Ana znova shodila. Zdelo se je, da je prvi velik korak zdravljenja uspešno za njo.

Toda približno tri tedne pozneje je dobila visoko vročino.

Preiskave so pokazale, da so se rakave celice razširile tudi v hrbtenjačo.

»Naš načrt se je čez noč popolnoma spremenil,« je zapisala mama.

Načrtovano zdravljenje v Italiji je moralo počakati. Začela se je nujna kemoterapija.

 

vir: Društvo Junaki 3. nadstropja

Štirje izjemno zahtevni cikli kemoterapije

Sledili so štirje cikli kemoterapije.

Ana se je spopadala z močno slabostjo, bruhanjem in popolnim pomanjkanjem apetita. Že pogled na hrano ji je lahko povzročil slabost.

Mama je hranilne napitke in dodatke opisala kot »našo pravo nočno moro«.

Zdravljenje je bilo še težje zaradi takratnih covidnih ukrepov. Obiski so bili omejeni, otroci na oddelku pa med seboj niso smeli imeti stikov.

Mama je zapisala:

»Z Ano sva bili na oddelku povsem sami z boleznijo in težkimi stranskimi učinki.«

Po štirih ciklih je prišla nova težka novica.

Rakave celice so bile še vedno prisotne.

 

Sledilo je najmočnejše zdravljenje

Zdravniki so se odločili za visokodozno kemoterapijo in presaditev Aninih lastnih matičnih celic.

Sledil je približno mesec dni skoraj popolne izolacije zaradi velike nevarnosti okužb.

Pojavili so se tudi težki zapleti. Zaradi vnetja sluznic in bolečih aft Ana ni mogla jesti, zato je potrebovala umetno prehrano prek infuzije.

Ko se je njen imunski sistem začel pobirati, je sledila kontrolna preiskava.

Mama je rezultat opisala kot:

»nov nepredstavljiv šok.«

Tudi najmočnejša terapija bolezni še ni odpravila.

 

V nekaj dneh sta odpotovali v Trento

Časa za čakanje ni bilo.

Ana in mama sta odpotovali v Trento, kjer je Ano čakalo 35 obsevanj ob sočasni tedenski kemoterapiji.

Zdravljenje so spremljali boleče grlo, slabost in bruhanje. Kljub vsemu je Ana še naprej obiskovala pouk prek bolnišnične šole.

Mama se posebej spominja domotožja:

»Bivanje v tujini, obkroženi s tujimi ljudmi in brez naših najbližjih, nam je prineslo neopisljivo domotožje ter hrepenenje po domačih objemih, vonjavah in znanem okolju.«

Veliko jima je pomenil tudi kratek obisk doma ob Aninem 14. rojstnem dnevu.

Sošolci so jo presenetili pod oknom.

Po dolgih mesecih bolnišnic je bil to trenutek običajnega življenja, prijateljstva in podpore.

 

Po osmih mesecih je končno prišla dobra novica

Po vrnitvi domov so sledile nove preiskave.

Tokrat je družina slišala besede, na katere je čakala več mesecev.

Mama je zapisala:

»Po osmih mesecih nečloveškega boja smo končno prejeli prvo lepo novico, rakavih celic ni bilo več!«

Zdravljenje pa še ni bilo popolnoma končano.

Ana je morala prestati še eno visokodozno terapijo. Njeno telo se je odzvalo zelo burno, zaradi hudega vnetja sluznic pa je potrebovala tudi močna zdravila proti bolečinam.

Toda tudi ta etapa je minila.

»Tudi ta najtežja preizkušnja je minila,« je zapisala mama.

Po približno devetih mesecih neprekinjenega zdravljenja se je lahko začelo okrevanje.

 

Vrnila se je v šolo in nadoknadila zamujeno

Pot nazaj v običajno življenje ni bila hitra.

Več mesecev je trajalo, da je Ana spet normalno jedla. V šolo se je vrnila po približno letu in pol odsotnosti.

Kljub vsemu je nadoknadila zamujeno in deveti razred zaključila z odličnim uspehom.

Danes obiskuje tretji letnik klasične gimnazije.

Posledice zahtevnega zdravljenja sicer ostajajo.

Ana ima težave s koncentracijo in spominom. Zaradi težav z ravnotežjem se ne more več vključevati v športne treninge. Občasno se pojavlja dvojni vid, tresenje rok pa ji otežuje tudi slikanje, ki ga je nekoč zelo rada imela.

Zdravljenje je povzročilo tudi trajno izgubo las.

A njena mama poudarja predvsem nekaj drugega:

»A kljub vsemu ostaja izjemno pozitivna, vedno nasmejana in brez kakršnegakoli sramu ali oklevanja ponosno pokaže svojo golo glavo.«

 

vir: Društvo Junaki 3. nadstropja

Njena zgodba se je dotaknila številnih ljudi

Ko je bila Anina zgodba objavljena, so se odzvali številni ljudje.

»Z besedami ne znam izraziti spoštovanja, ki ga čutim do vas! Kakšni borci!«

Drugi so zapisali:

»Solze me zalivajo, kaj vse ste dali čez.«

»Le pogumno naprej! Srečno!«

»Vse dobro in pogumno novim zmagam naproti.«

In še:

»Ti lahko dosežeš vse, če si zmogla ta boj, boš vedno zmagovalka.«

Besede podpore so še en dokaz, koliko lahko človeku v težkih trenutkih pomenijo bližina, sočutje in občutek, da ni sam.

 

»Ves strah in vse solze so poplačani, ko vidim njen nasmeh«

Anina mama priznava, da je bolezen za vedno spremenila vso družino.

»Nikoli si nisem predstavljala, da bomo kot družina dali čez tako težko preizkušnjo.«

Strah ni popolnoma izginil. Še vedno jo prestraši vsaka sprememba pri hčerki.

Toda nad težkimi spomini ostaja nekaj močnejšega.

»Vse moje neprespane noči, ves strah in vse prelite solze so poplačani tisti trenutek, ko vidim njen nasmeh in njene tople oči.«

Ana in njena mama danes nadaljujeta pot tako, kot sta jo začeli – skupaj.

Kot pravi mama:

»Z dvignjeno glavo, z roko v roki ter z neizmernim pogumom stopava naprej.«

In prav v tem je morda najmočnejše sporočilo njune zgodbe: tudi ko človek ne ve, kaj ga čaka jutri, lahko ogromno pomenijo vera, družina, prijatelji, pomoč drugih ter odločitev, da naslednji korak naredimo skupaj.