˝Pogledala me je in rekla: Mami, zmogli bova˝ – Ana je pri 13 letih izvedela za težko diagnozo

24.09.2026 Slovenija Mega

Ko je bila Ana stara komaj 13 let in pol, so se utrujenost, glavoboli in izguba telesne teže nenadoma prevesili v diagnozo, ki je družini čez noč spremenila življenje.

Danes je Ana dijakinja 3. letnika klasične gimnazije, za njo pa je izjemno zahtevna pot zdravljenja. Njeno zgodbo je delilo Društvo Junaki 3. nadstropja.

Pri 13 letih so ji diagnosticirali meduloblastom, maligni možganski tumor. Zdravljenje je trajalo devet mesecev in prineslo številne zaplete.

 

FOTO: Osebni arhiv

Sprva so težave pripisovali puberteti

Vse se je začelo jeseni 2021.

Ana je obiskovala 8. razred in se po sedmih letih ritmične gimnastike začela ukvarjati s hip-hopom.

Takrat je začela izgubljati težo, pogosto je bila utrujena in veliko je spala. Pojavljali so se tudi glavoboli, v šoli pa nekoliko slabši rezultati.

Družina je sprva menila, da gre za posledice pubertete in napornega vsakdana.

Januarja 2022 pa se je pojavila še jutranja slabost z bruhanjem. Ko se je naslednji dan pridružil še dvojni vid, je pediatrinja Ano takoj napotila na Pediatrično kliniko v Ljubljani.

Pregled na Očesni kliniki je pokazal, da so oči zdrave, a da nekaj pritiska na vidni živec.

Še isti večer je Ana opravila magnetno resonanco.

 

»Pogledala me je in mi rekla: Zmogli bova.«

Čez noč se je njeno stanje še poslabšalo.

Izgubila je ravnotežje, v glavi pa je slišala šumenje, ki ga je opisovala z besedami:

»Imam ventilatorje.«

Naslednje dopoldne je družina izvedela za diagnozo: meduloblastom.

Za mamo je bil to trenutek, ki ga ne bo nikoli pozabila. Ana pa jo je pogledala in ji rekla:

»Zmogli bova.«

Besede komaj 13-letne deklice so postale simbol njenega poguma na dolgi poti, ki je sledila.

 

Po operaciji nov zaplet

Ana je bila 18. januarja operirana.

Pred operacijsko dvorano jo je ekipa pričakala z baloni. Po posegu se je prebudila brez večjih posledic, zdravniki pa so bili z rezultatom operacije zadovoljni.

S pomočjo fizioterapevtke je znova shodila.

Sprva je bilo predvideno nadaljevanje zdravljenja s protonsko terapijo v italijanskem Trentu.

Toda približno tri tedne po operaciji je dobila visoko vročino. Lumbalna punkcija je pokazala, da so se rakave celice razširile v hrbtenjačo.

Načrt zdravljenja se je zato spremenil.

Sledila je nujna kemoterapija.

 

Zdravljenje je zahtevalo ogromno moči

Ana je prestala štiri cikle kemoterapije. Spremljali so jih slabost, bruhanje in izguba apetita.

Ker so bili takrat še v veljavi strogi covidni ukrepi, so bili obiski omejeni. Ana in njena mama sta zato veliko časa preživeli sami.

Po štirih ciklih zdravljenje še ni prineslo želenega rezultata.

Zdravniki so zato uvedli visokodozno kemoterapijo in presaditev lastnih matičnih celic.

Ana je morala zaradi velike nevarnosti okužb približno mesec dni preživeti v izolaciji.

Zdravljenje je povzročilo tudi hudo vnetje sluznice, zaradi česar nekaj časa ni mogla normalno jesti.

 

FOTO: Osebni arhiv

Sledilo je 35 obsevanj v Italiji

Ana in mama sta nato odpotovali v Trento, kjer je Ana opravila protonsko radioterapijo.

Prestala je 35 obsevanj – 30 običajnih in pet dodatnih. Ob tem je prejemala še tedensko kemoterapijo z vinkristinom.

Sedem tednov v Italiji je bilo napornih, a Ana kljub vsemu ni obupala nad šolo.

Pouku je sledila prek bolnišnične šole.

Za njen 14. rojstni dan sta se z mamo za kratek čas vrnili domov, kjer so jo pod oknom presenetili sošolci.

Majhna gesta podpore je v zahtevnih trenutkih pomenila ogromno.

 

Po osmih mesecih težko pričakovana novica

Po vrnitvi iz Italije je sledil mesec počitka, nato pa nove preiskave.

Tokrat je prišla novica, na katero je družina čakala osem mesecev:

rakavih celic ni bilo več.

Zdravljenje pa s tem še ni bilo zaključeno.

Ana je morala prestati še eno visokodozno terapijo, saj so zdravniki želeli utrditi doseženi rezultat.

Po devetih mesecih intenzivnega zdravljenja se je končno začelo okrevanje.

 

V šolo se je vrnila po letu in pol

Okrevanje ni bilo hitro.

Trajalo je več mesecev, da je Ana znova lahko normalno jedla. V šolske klopi se je vrnila šele po letu in pol odsotnosti.

Kljub vsemu je nadoknadila zamujeno snov in 9. razred zaključila z odličnim uspehom.

Zdravljenje je pustilo posledice.

Ana ima še vedno težave s koncentracijo ter kratkoročnim in dolgoročnim spominom, zaradi česar za učenje potrebuje več časa.

Zaradi težav z ravnotežjem se ne more več ukvarjati s športom, občasno se pojavlja dvojni vid. Tresoče roke so vplivale tudi na njeno veliko ljubezen do slikanja, zdravljenje pa je povzročilo trajno izgubo las.

 

Danes ostaja nasmejana in samozavestna

Kljub vsemu njena mama pravi, da je Ana ostala nasmejana in samozavestna.

Svojo golo glavo pokaže brez sramu.

Mama je ob njeni zgodbi zapisala:

»Vse moje neprespane noči, ves strah in vse prelite solze so poplačani tisti trenutek, ko vidim njen nasmeh in njene tople oči.«

Dodala je, da jo še danes prestraši vsaka sprememba pri hčerki, a da skupaj hodita naprej:

»z dvignjeno glavo, z roko v roki ter z neizmernim pogumom«.

Anina zgodba je predvsem zgodba o vztrajnosti, družinski bližini in podpori ljudi, ki človeku v najtežjih trenutkih pomagajo narediti še en korak naprej.

Danes je Ana zdrava srednješolka, ki kljub posledicam zdravljenja nadaljuje šolanje in svojo pot skozi življenje.